Kruto in neizprosno
vdiraš v naša življenja,
slovo!
Vse od prvega diha,
ko nas, z enosmerno vozovnico,
iztisneš iz toplega zavetja materinega trebuha;
(brez opozorila, da je to šele začetek)
Le droben hipec večnosti,
in že je tu slovo od otroštva –
kanglice in lopatke,
potičke in gradovi in avtoceste iz mivke
skupaj z gradovi prvih, brezskrbnih otroških sanj,
zatonejo nekam v pozabo.
V iskrenih otroških srčkih
pa ni izpisan odgovor,
zakaj se napake nenadoma ne odpuščajo več z nasmehom,
zakaj prileti klofuta za strgane hlače,
ali za besedo, ki se ne prilega skrbno zgrajenemu kalupu.
V minevanju časa,
v rojevanju prvih skrbi,
se slovesa kakor biserna ogrlica nizajo
na nebu našega življenja;
slovo od sošolcev,
učiteljev,
najstniških prijateljev
in prvih sramežljivih ljubezni.
Žarečih oči stopamo naprej,
mimo premnogih križišč na poti brez smerokazov,
kjer
vedno nekdo (ali nekaj) prihaja
in kjer
vedno nekdo neizbežno ... odhaja.
Včasih za vedno...
Katero slovo boli bolj?
Od prijateljev, ki to niso bili?
Od otrok, ki toplo gnezdo zapustijo?
Od ljubljenih,
ki smo jim, z zaupanjem v očeh, podarili mladost?
Zadnje slovo?
Ali morda tisto,
ko se iluzije
odluščijo od našega srca
in podrejo skrbno grajene zidove,
da ostanemo
goli,
bosi,
in samo,
samo mi... ?
(Z boječim upanjem, da nas bo življenje nagradilo.)
Se mar v spoznanje bolečine
tudi od svetlih idealov poslovimo?
Kdaj... in kje...
začnemo ob poti puščati koščke srca?
Kdaj..., zakaj,
se tiho poslovimo še od naših sanj?
Kruto in neizprosno
vdiraš v naša življenja,
slovo!
Od prvega diha
pa do konca potovanja
večnosti kolo poganjaš.
Nisi prekletstvo! Ne usoda zla!
Darilo si!
Ker vse do zadnjega izdiha -
nova rojstva
nam poklanjaš!
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
