Po tistem sem pogledal vse z drugega okna,
da ne bi nasedal površinskim podobam,
ponovno ugotavljam, da me je vse manj:
manj ledvic in jeter, evforičnega razpoloženja,
manj manipulacije s trenutki , manj pričakovanj.
Opazim, da menjaš maske, otožne in žalostne
in banalno besedičenje prikriva resnico,
stvari razburkajo kri, istočasno pa ledeni srce,
ko z mize na tla padajo drobtinice subtilnosti,
stopaš v odtise zvezd, ujeta v jedke koprene.
Ne obešaj umazanega perila na tanke niti upanja
in ne brskaj po skritih kotičkih podrobnosti,
v slutnji ne slikaj laži na koncu vsake mavrice,
ni treba preganati svojih nemirnih metuljev,
med tem, ko jezdim na luninem krajcu,
saj nočem, da me vržeš iz predala med balast.
Lahko te naučim leteti in z upogibanjem vrb
preprečim, da veter ne bi odpihnil sanj.
Vznemiril sem tvoje speče pisane metulje,
imel čast, da sem pil med mladega cveta.
Hodiš počasi in previdno, pot se ti zdi nevarna.
Ko sem se oddaljeval, sem vse gledal v retrovizorju
in ničesar nisem obžaloval, v napadu lucidnosti
sem vedel, da drevesa ljubijo veter: ko brstijo,
poleti, ko v krošnjah trepetajo z listi, pa sem pohitel,
preden se odenejo v škrlat in v zimo stegnejo gole veje.
Jože Brenčič
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
