Po robu horizonta
žarek
skrivnostnosti
grizlja niti dneva
zapira dušo
v temnico
nerazumljenih in nerazvozlanih
vozlov zgodovine
(aleksandrov meč je
že čisto top)
zadihani koraki
zgubljajo dirko
urni kazalci
jih prehitevajo
a cilj stoji
na trdovratni skali
in gleda kako se sonce
sredi dneva
po 26-ih tisočletjih
znova plazi
po robu horizonta
dokler ga ne pogoltne noč
ki jo je neki davni
koledar dolgega štetja
neke davne civilizacije
(morda) pozabil zapisati
tudi kot novi začetek
iz debla duše
so zrasle veje in vejice
svitanja
na katerih nevidni ptički
ščebetajo začetek dneva
ki bi moral biti
konec sveta