KO DEŽ PONEHA
usedi se na prag in glej
nebo joče
a tetovirana leta ti
umirajo na licih
v curkih dežja
se dušijo
ko dež poneha
in saje noči zaprašijo nebo
a neme stene postanejo
tvoji sogovorniki
takrat
zagledan v galaktične marjetice
začenjaš verjeti
da se tudi zvezde premetavajo
kot ribice
po nebesni gladini
skozi uho samote
z jezikom vetra
(spre)govori tišina
a nasmeh se ti (z)lomi
v drobne koščke
bolečine