ČUDEŽ

ČUDEŽ

Prelival se je pod oboki sale
nežni glas moje trobente,
ritem melanholije je ovijal dekleta,
le pri eni sem začutil v iskri žar.

Iz tanga sem prešel v divji ritem,
ki ga je vidno in takoj obvladovala,
ko utihnili so zvoki plesne glasbe,
sestopil sem in prišel tik do nje.

Zunaj je grmelo med oblaki
naenkrat je mrak preplavil nas vse
potegnil sem jo izza zavese hrama,
zajeta čustva so kot krč obšla srce.

Slabost vzhičenja je zajela mi neznanko
odprl okno sem ji da osvežim dih
in poljubil vroče sem jo na čarobno lice
srce je bilo kot nikdar še ne.

Še danes ob večernih sprehodih
upočasniva korak pod oknom te noči,
saj v srcih čutiva da le ljubezen
daje starosti čudežne moči.