SREBRN KLJUČ

SREBRN KLJUČ

srebrn ključ mesečine
škripaje odpira duri
starega dvorišča
odklepa
celice spominov

in ko se oglasi lajež
med zvezdami zatrepetajo
solze svetega lovrenca
zagorijo
ivanjski kresovi
travne bilke
čričkom zašumijo
simfonično spremljavo

grane jesena
kot nešteto iztegnjenih prstov
krošnjatih rok
med kopice razcvetelega netreska
z lastnimi sencami rišejo
pravljične slike
po preperelem bobrovcu
valovitega krova

šegavi napevi vaških pijančkov iz krčme
kakor valovi
preplavljajo lesen plot ob poti
valovijo med latami
in se plazijo skozi sosedov sadovnjak
ter nadaljujejo do sosednih hiš
da tudi tam prebujajo
srbečico laježa
na zaspanih pasjih smrčkih

ko mostički prestopajo temo
uličnega jarka
in sanjajo klopot kolesnih obročev
starih vaških vozov
ob hrzanju konj
in pokanju biča

stari stolci stokajo
okrog razmajane mize
frakeljčki žganja brišejo
usedlino let
spomini pa se sesedajo kakor prah
na srebrni žarek
mesečine