Gledam, kako praznujete in se noro veselite,
pogosto brez diha od vzhičenosti in veselja,
igra glasba, ki jo dojemam, kot čar nasmeha,
ki me preplavlja in se razteza v mojem utripu.
Blodim v množici ljudi, anonimen in neopažen,
ujet v trenutku, se nenadoma zavem – otrpnem
ob spominu, kako sva se tesno dotikala v gneči,
se stiskala in objemala tako povezana skupaj,
v omami sreče, prepuščena valovanju množice.
Telesi sta bili lahki, tako sproščeni od vznesenosti,
kot da si se utapljala v valovih mojega razpoloženja
zarisanega v stiku neba in morja, razplamtele strasti:
tvoji lasje s prameni, vrženi nazaj, so vihrali v vetru.
Zakričal sem, ko te je tok množice odnašal stran,
da si nenadoma nisva bila več blizu, tvoj nasmeh
je izginjal med krohotajočim smehom neznancev,
hrup je preplavil tvoj glas, da nisem več razumel,
begajoč v poplavi razočaranja, te nisem več našel.
Zrak je postal drugačen v vsej popačenosti sveta,
razširja se jedek vonj sape umetno nastale pomladi,
v spominu pa je še vedno vklesan krik bolečine,
kot vrisk neba z grozečo podobo škrlatnega obzorja.
Jože Brenčič
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
