Darilo

Ljudje se obdarujejo ob vseh mogočih priložnostih. Ob novem letu, pa za božič, za miklavža, med tistimi, ki se imajo radi so sedaj priljubljena darila za valentinovo, rojstnodnevna darila so še nekako najbolj razširjena.
A jaz teh obdarovanj nisem bil vajen, saj se nismo nikoli obdarovali. Oče mi je za rojstni dan voščil in rekel, da darila nima, ker si ga pač ne more privoščiti, ni denarja.
Že če mi ne bi tega razlagal bi bilo neke vrste darilo.
Zadnje darilo, ki sem ga dobil, preden mi je prva punca za rojstni dan kupila uro, je bilo darilo za dedka mraza v kino domu takoj po ogledu Tom & Jerryja.
Vsakega posebej je klical po imenu in priimku in ko si bil poklican si brž stekel na oder, pobasal svojo vrečo s cenenimi sladkarijami in igračami ter jo jadrno ucvrl nazaj dol.

Tega Dedka Mraza in daril se vedno spomnim, kadar srečam Sašo.
»Zdravo Saša!«
»O kje si? Pa nisem te videl pizda že deset ciganskih godina! Ša ima, kako si?«
»Tu sem. Najmanj deset. Nič kaj dost, za en kurac.«
»Ti si tud mal pročelavio, a?«
Saša ni petdeset, šestdeset let stara ženska iz Radovljice ali pa iz Stahovice, ki bi govorila na desca (maskulanizacija rečejo temu bolj učeni ljudje), temveč moj vrstnik, ki mu je dal oče lepo srbsko ime, dedek Mraz pa tega žal ni vedel, niti njegovi pomočniki, ki so pripravili primerno število modrih fantovskih in rožnatih dekliških vreč, ne.
Zato se je v njegovih rokah praviloma znašla roza vreča.
Še dobro, da kakega od otrok ni bilo, pa sta potem Deda mraz in ćale nekako le našla modro vrečo za Sašo.
Kako Dedek Mraz zdaj ve kake barve žakel dat komu, nimam blage veze.