Bodeči raj- Nov prijatelj

Bodeči raj - Nov prijatelj
/ odlomek iz kriminalne zgodbe /


Ustavila se je v bistroju kmalu onstran meje. Naročila je kavo in sendvič. Pri pultu je opazila skupino mladih, ki so dobre volje poplesavali in se veselili morja. Le eden je stal malo ob strani in s praznim pogledom zrl pred se. Bil je malo temnejše barve. Verjetno je arabskega porekla, je pomislila. Bil je obrit po glavi in oblečen v črna oblačila. Ko so se odpravili, je po govorici ugotovila, da so Francozi. Poklicali so fanta, ki je stal ob strani:
» Paul, nous allons!«
Odšli so proti avtobusu. Bili so zanimiva druščina, beli, črni, rjavi, dekleta, fantje. Med njimi tudi nekaj parčkov. Hitro je pozabila nanje.
Posvetila se je sendviču in kavi.
Počutila se je bolje in je veselo nadaljevala pot.
Spomini so se vračali.
Premišljevala je o tem, kdaj je nazadnje šla na dopust. Že najmanj pet let ni imela časa zase. S prijateljem sta odprla detektivsko agencijo. Ben je bil magister kriminologije, Tara pa pravnica s sodniškim izpitom. Lepo sta dopolnjevala drug drugega. Dela sta imela veliko in šele zdaj, po petih letih, ji je uspelo prvič oditi na dopust. Pravkar sta rešila primer nezveste žene, novega naročila ni bilo.
Kdaj se je odločila za pravo?
Mamina prijateljica je bila odvetnica. Vedno je bila polna zgodbic iz svoje prakse. Tara jo je rada poslušala, saj je bilo vse, kar je povedala zelo zanimivo. Tako se je odločila, da bo tudi sama odvetnica. Študij je bil naporen, a Tara ga je opravila z lahkoto. Potem je opravila sodniški izpit in nekaj časa delala kot sodnica. A na malem sodišču ni bilo kaj dosti zanimivih primerov. Prepiri med sosedi za mejo, mali košček zemlje, nevoščljivost, male tatvine in podobno. Same rutinske zadeve. V tistem času je spoznala Bena Skubra, magistra kriminologije. Postala sta par. Bila sta si blizu, bolj zaradi sorodnih poklicev kot iz resnične ljubezni. Tako sta po nekaj letih prekinila svojo zvezo, a ostal dobra prijatelja.
Po dveh letih sta ugotovila, da nista zadovoljna s svojim delom. Dogovorila sta se, da odpreta svojo detektivsko agencijo.
V času, ko sta jo pred petimi leti odpirala, je bila zadnjič na kratkem dopustu. V Piranu. Bilo je zanimivo, a kratko.
In zdaj je, po petih letih delovanja detektivske agencije, prvič uspela oditi na dopust.
Na internetu je našla otok Brač in različne hotele na njem. Poklicala je Supetrus hotele in uspela dobiti apartma v hotelu Kaktus. Bilo je še pred uradno sezono in ni bilo gneče v hotelih. Iz otroških let se je spominjala borovega gozdička ob plaži. Upala je, da je še vedno tako lepo. Izvedela je, da je novi lastnik vseh Supetrus hotelov in objektov Hrvat, ki živi v Ameriki, kjer je obogatel.
Čez dve uri se je ustavila na počivališču ob avtocesti. Delal se je dan in začelo se je svetlikati. Obetal se je lep, sončen dan. Privoščila si je še eno kavo in sok.
»Da le ne bi bilo prevroče,« je pomislila. Sicer ima v avtu klimo, a pot je še kar dolga. Najprej v Split in nato s trajektom na Brač.
»No ja, bom že zdržala. Doživela sem še kaj hujšega kot je vročina.«
Sklenila je, da se ponovno ustavi na drugi strani Velebita. Opazovala je vetrnice ob cesti, ki prinašajo kar precej električne energije Hrvatom. Premišljevala je, kako smo Slovenci čudni in ne izkoristimo vetra, ki je vedno prisoten v Vipavski dolini. Raje gradimo termoelektrarne in razmišljamo o dodatnih blokih nuklearke. Vetrne elektrarne so tudi čistejše, manj onesnažujejo naravo. A vzrok so ptice, ki bi zaradi tega izginile. Naravovarstveniki pač. Večno iščejo dlako v jajcu. Ob tem pa povzročajo veliko škodo državi.
Ob takih in drugačnih mislih je čas hitro minil in prišla je v Split.
Avto je parkirala blizu Dioklecijanove palače. Šla je na tržnico. Bila je bogato založena s sadjem in zelenjavo. Bilo je tudi mnogo raznih prodajalcev oblačil, obutve, dežnikov, bižuterije in še česa. Tržnica je segala vse do vhoda v Dioklecijanovo palačo. Kupila si je sočne jagode in potem odšla v hladno senco Dioklecijanove palače. Ogledala si je le majhen del. Spotoma je zobala jagode. V mali taverni si je privoščila sladoledno kupo in uživala v senci starih zidov. Pogledala je le del palače in sklenila, da se vrne kdaj drugič in ostane v Splitu več dni, da si bo lahko ogledala vse.
Bližala se je ura odhoda trajekta na Brač. Imela je srečo, saj vrsta za trajekt še ni bila dolga. Čeprav je bilo že vroče, se sezona še ni začela in ni bilo gneče.
Ponovno je opazila skupino Francozov, ki so se ji zazdeli kot stari znanci. Nasmehnila se je živahnemu Arabcu, ki jo je pozdravil. Iz srednje šole ji je ostalo nekaj znanja francoščine in vrnila mu je pozdrav v tem jeziku.
Bil je zelo komunikativen in kmalu sta se pogovarjala kot stara znanca.
Povedal ji je, da so plesna skupina, ki bo nastopila v kompleksu hotela Supetrus na Braču. Z njimi so tudi njihovi oboževalci in nekaj turistov iz nekega znanstvenega laboratorija v bližini Pariza. Fant se je predstavil:
»Alain Salih.« Podal ji je roko. Njegov stisk je bil trden, a kratek.
Vrnila mu stisk:
«Tara Novak.«
Bila je vesela, da bo živahno. Z novim znancem sta popila kavico. Povedal ji je, da so večinoma študenti, ki si služijo denar s plesom in tako letujejo ceneje. V hotelih bodo imeli dvakrat tedensko nastope v gledališki dvoranici v sklopu hotelov. Ob večerih pa bosta s črnim prijateljem Ali Butom vodila plese v hotelu Kaktus. Povabil jo je, da naj pride.
Tara mu je zaupala, da je solastnica detektivske agencije v Mariboru v Sloveniji. Prvič po petih letih gre na dopust. Obljubila mu je, da bo prišla.
V tem je trajekt že pristal v Supetru na Braču. Pozdravila je novega znanca in pohitela v avto.
Njen avto Opel Insignia se je močno segrel in vključila je klimo. Kmalu se je peljala proti hotelu.

Lučka