Bodeči raj - Na poti

Bodeči raj - Na poti
/ odlomek iz kriminalne zgodbe /

Sredi ceste je zagledala psa, ki so se mu oči svetile kot dragulji v temi. Pritisnila je na hupo in pes je izginil v gozdu.
V njej so se prebudili spomini.
Premišljevala je o svoji mladosti. Rodila se je v malem mestu na Koroškem. Otroška leta so bila polna, večinoma veselih in lepih stvari. Spominjala se je svojih počitnic. Kadar niso bili na morju, je bila pri babici, očetovi mami, ki je bila pisateljica.
Tarin oče je bil veterinar, mama pa je delala kot vzgojiteljica v vrtcu.
Babica ji je pogosto pripovedovala zgodbice iz otroških let njenega očeta.
Nasmehnila se je, ko se je spomnila zgodbe o njegovem psu Blisku. Oče ga je našel v jarku ob cesti in ga prinesel domov. Prosil je mamo, ki je bila samohranilka, saj je njen mož , Tarin dedek, umrl v nesreči na morju, če ga lahko obdrži.
Babici ni bilo lahko, saj je težko preživljala sina in sebe s skromno plačo, ki jo je prejemala kot vzgojiteljica – varuška v vrtcu. Po poklicu je bila sicer učiteljica, a v majhnem kraju ni dobila druge službe. Tarin dedek je delal kot mornar v strojnici na tovorni ladji. Nekega dne je razneslo v strojnici enega od motorjev. Dedek je bil tako močno poškodovan, saj je imel kovinske drobce v prsih, trebuhu in glavi, da je že po nekaj urah, kljub zdravniški pomoči umrl.
Babica je ostala sama z malim Rokom. Star je bil šele sedem let in je obiskoval prvi razred. Očeta je poznal bolj malo, saj je bil vedno na morju. Tako mu ni bilo ob njegovi smrti prehudo. Dobival je sicer malo pokojnino po očetu, a premalo, da bi bilo njemu in babici laže. Takrat je babica hodila pomagat v pisarno nekega podjetja, kjer je pisala in popravljala dopise, kadar so bili dopusti. Tam se ji je porodila ideja, da bi tudi sama lahko napisala kakšno stvar za otroke. Tako je začela pisati razne zgodbice za male otroke. Vendar pisati je bilo eno, objavljati pa drugo. Kar dobro leto je hodila po založbah mladinskega in otroškega tiska preden so objavili njeno prvo zgodbico. Od tedaj jima je šlo malo laže.
Rok je bil v tretjem razredu, ko je našel psa mešanca, ki je bil pa neverjetno hiter. V hipu, ko ga je našel, je zgrabil poljsko miš, ki je slučajno hitela mimo v bližini in jo požrl. Bil je sestradan, zanemarjen in je imel poškodovano tačko. Prestrašeno je gledal Roka. Njegove lepe rjave očke so ga proseče gledale. Vendar je grozeče zarenčal, ko se mu je približal.
Rok, velik ljubitelj živali, mu je ponudil roko, da jo je ovohal. Pes je ovohal roko in začel mahati z repom. Obenem je boleče zacvilil, saj ga je zabolela zadnja leva tačka, ko se jo je dotaknil rep. Rok je pogledal kaj mu je. Na nogi je imel grdo rano in na sredi debelo trsko.
Pobožal ga je in miril: »Potrpi malo. Izdrl ti bom to grdo trsko in ti oskrbel rano.« Vzel ga je v naročje in ga nežno privil k sebi. Odnesel ga je v uto na dvorišču, kjer so imeli spravljene stvari za prvo pomoč, če se je kdo poškodoval na vrtu. Položil ga je na blazino in mu nežno izdrl trsko. Pes je le malo zacvilil in mu polizal roko. Rano mu je poškropil s sprejem, ki ga je uporabljala mama zanj, kadar je padel. Potem mu je zavil nogo z obvezo.
Odnesel ga je domov in prosil svojo mamico, če ga sme obdržati.
»Prosim mami, naj ga obdržim. Tako majhen in nebogljen je. Ne bo veliko pojedel. Sam bom skrbel zanj. Vsak dan bom pri sosedu kmetu zjutraj očistil hlev, da bom zaslužil za njegovo hrano. Nič skrbi ne boš imela z njim. Prosim, prosim!«
Mama ga je nekaj časa gledala in potem privolila: »Prav, a če ne boš skrbel zanj, bo moral od hiše.«
»Bom mami, brez skrbi. Ime mu bo Blisk, ker je tako hiter.«
Mama ga je pobožala po glavi. Potem je pobožala še Bliska za uhlji.
Tako je nastalo prijateljstvo, ki je trajalo celih deset let. Takrat je Blisk neke noči , tik pred Rokovo maturo zaspal za vedno pred njegovo posteljo. Pokopal ga je za vrtom in mu na grob postavil majhen križ. Nanj je zapisal: Blisk, zvesti prijatelj.
Ob spominih je vožnja do prvega bistroja na Hrvaškem hitro minila.


Lučka