Krik

Krik


Razleze se med gluhe stene,
da ga zaduše,
a še preden mine,
nov se tam poraja že.


Krik tišine,
ki me spremlja,
v duši mučeni,
nikdar ne zamre.


Tudi ti kričiš v gluhi noči
in v jutru, ki jo spremlja,
čutiš ta odmev,
ki v duši naju oba boli.


Ljubiva se brez besed,
a uho v tišini stiska
glavo nama,
ki zaman ozira se.


Le besede so med nama,
drugo vse je umrlo že,
besede v grlu so zastale,
le krik nemi duše ne umre.


Lučka