Nemir

Tako globoko v psiho mi prihajaš po nekaj vejic
zadoščenja zase, da niti ne vem več, kdo od naju zares odhaja, ko se
zapirajo mala vrata mojega bivanja.

Jih tesnim ali puščam priprta?

Zdi se, kot da bi nekdo praskal nanja, ali pa si morda le želim, medtem
ko se sladkoba vračanja začne mešati z vonjem slečene praznine.

Že dolgo gledam z zaprtimi očmi,
a nekaj solzi podobnega me razjeda
za tistim nasmehom, ki ga vrnem v svet.

(Nuška G. Malena)