Človek

Naslov sporočila: Človek Tor 5 Jun 2012 - 19:56

Človek

Veš Človek
ko tvoja roka ni več lačna moje topline
srce se trga
ovija v niti bolečine
takrat
s pogledom otožnim
vztrajno tavam

iščem

a tvoj akvarel sveta preveč se maje
pod tvojo namaziljeno gladino
se nastavlja ostrina
ker izgubil si občutek za gladino tal

te iščem

tam kjer so vse resnice
iščem tvojo dušo
v prostranih višavah
v vonju svetlobe
v sončnem sevanju
v luninem hladu

iščem jo zaman

skrita je, zakopana
globoko, globoko
v tvojem telesu okovana.

Razpokano vesolje
se je razširilo
in jaz
njegovo središče
sem se pomanjšala v drobceno točko
horizont se je prevesil v klanec
in jaz
bojim se smuka v prepad
in ogromne sipine
na pravi strani zaliva galopirajo v noč
a ti Človek
zarjavelo mižiš
nad človekoljubnim delom prepada
ne ponudiš mi vrvi
čeprav sem jaz, popolnoma razgaljena
prepojena s hrepenenjem zrem v prepad
iztegnjenih dlani....

tvoja gluhota, Človek
ne sliši mojega sopenja...

ne zataji me...

mar res ne veš
da lahko položiš tudi svojo bolečino v moje srce

mar res ne veš

in jaz
želim si tvojega objema, Človek

vendar...

pomisli
preden me objameš

veš kaj je moje bistvo
me res lahko dojameš?

Kako preprost je odgovor!

Veš Človek
ljubezen ne pozna časa
ne smrti

zato

lahko sva milina
lahko sva mehkoba
lahko sva lepota
lahko.

Ujemi moj umit korak...

poglej

v rokah držim svoj talisman

SRCE.

Človek 14491135