Post mortem

Kadar pride moj čas,
prav potiho umrjem,
ne da bi kdo vedel.
Ne omenjajte me.
Ne govorite o meni.
Ne hvalite me,
na vse pretege.
Ne držite se načela
'o mrtvih vse dobro'.

Povejte kakšen sem- zdaj.
Natrosite mi rož in trnja
v čuječa ušesa
ne na hladno gomilo.

Ko bom hladen in brez utripa,
me ne bo pogrel
noben državniški pogreb
niti tisoči žalujočih
in ne topovske salve.

Ob mojem grobu ne bo
ne otrok, ne vnukov
in njih potomcev.
Še manj vdove,
ki bi se hlipajoča
metala na mojo rakev
puščajoč sledi nohtov
na pokrovu.

Lep dan bo.

Počival bom v miru.