Pajek Žarko, kača Mirta, lastovici Lina in Božo

Pajek Žarko je živel na starem, visokem drevesu v sadovnjaku za hlevom. Predel je velike in lepe mreže med vejami jablane. V njih je lovil vse vrste letečega mrčesa: muhe, ose, čebele pa tudi metulje in še kaj. Ko so pristali v njegovi mreži jih je ovil v lepljive tanke nitke svoje mreže in jih shranil v svoji shrambi. Imel je pa nevarna sovražnika pred katerima se je le s težavo skril, da ga nista videla. Saj bi končal v njunem kljunu kot ves njegov plen. Trgala sta mu skrbno spletene mreže in kradla njegove zaloge mrčesa.

Žarkova sovražnica lastovica Lina je spomladi z možem Božom priletela iz daljne Afrike, kjer je preživela zimo. Ljudje so ju bili veseli, saj sta lovila mrčes okoli hleva in hiše. Popravila sta gnezdo od preteklega leta in pripravila jajčka, svoje bodoče mladičke. Potem je marljivo letala okoli hiše in hleva ter se vračala v gnezdo, kjer je med njeno odsotnostjo grej jajčka Božo. Ko se je dovolj okrepila po dolgi, naporni poti, je sedla na jajčka in jih grela. Tudi onadva sta imela sovražnico, ki je prežala za njunimi jajci. Pred nekaj leti jima je požrla ves zarod. Zato sta naslednje leto zgradila gnezdo daleč od tramov na mestu, kamor bi njuna sovražnica kača Mirta težko prišla.

Kača Mirta je bila zelo požrešna. Njen dom je bil pod deskami v hlevu, kjer je tudi preživela zimo. Hranila se je z jajci kokoši in ptic. Kradla pa je jajca tudi iz gnezd drugih kač. Ko so kmetje opazili, da jim nekdo krade jajca, so naredili kokošnjak, v katerega Mirta ni mogla. Zato je začela iskati jajca v gnezdih pod streho hleva. Ko je vsa gnezda razdrla in pojedla jajca, so ptice odletele drugam. Ostala sta samo Lina in Božo v novem gnezdu do katerega bi prišla le stežka. Bila je že pošteno lačna. Plezala je po jablani in oprezala za ptičjimi gnezdi, a ni našla nobenega z jajci, saj je že vse pojedla.

Prilezla je že do vrha. Bila je sestradana in nesrečna. Morala bo iskati gosenice in mrčes, da si napolni želodec. Srepo je gledala okoli sebe. Zagledala je Žarka in premišljala, da ima premalo mesa na sebi. Videla je, da joka.
Vprašala ga je:«Kdo si? Zakaj jokaš?«
»Pajek Žarko sem. Jočem, ker mi lastovici Lina in Božo pokradeta ves plen. Zato sem kar naprej lačen.«
»Uh, tudi jaz ju ne maram. Sem kača Mirta. Včasih sem ti tudi jaz pobrala mrčes iz mrež. Združiva moči. Jaz ti ne bom več razdirala mrež. Ti pa jih naredi znova in ujemi mnogo slastnih muh, da jih opazita Lina in Božo. Ta čas, ko bosta letala za muhami, bom splezala do njunega gnezda in jima pojedla jajca. Ko bosta videla, da nimata več jajc, bosta odletela drugam in imel boš mir pred njima. Jaz se bom pa preselila na sosednjo kmetijo, kjer še imajo kokošnjak, v katerem lahko najdem jajca.«
»Prav, kar začel bom z delom. Ti se pa ta čas približaj gnezdu, da boš v njem še preden se vrneta.«

Lina je tedaj začutila, da se bodo mladički izvalili iz jajc. Pridno je čakala poleg jajc in pomagala mladičkom iz njih. Božo je sedel na robu gnezda in opazoval svoj naraščaj. Hitro je poletel za muho in ko se je vračal, je zagledal blizu gnezda kačo Mirto. Glasno je zakričal in opozoril Lino na nevarnost. Lina je prav tedaj pomagala zadnjemu mladičku na svet. Oba sta se zapodila proti Mirti in jo pošteno zdelala s kljuni. Mirti, ki je bila od lakote že pošteno utrujena in je le s težavo držala ravnotežje na gladki steni daleč od tal, je zmanjkalo moči. Padla je z vrha stene na kamnit obod okoli gnojnice. Izgubila je ravnotežje in zavest. Padla je v gnojnico in utonila.
Žarko, ki je videl, da njun načrt ni uspel, je nemo strmel v gnojno jamo. Mirte ni bilo na spregled. Pozabil je na nevarnost in v tem je do njega priletel Božo. Moral je nahraniti lačne mladičke. Zagrabil je Žarka in odletel proti gnezdu. Lačni mladički so odpirali kljunčke in čakali na hrano, ki sta jo pridno prinašala Božo in Lina. Žarko je končal v prvem lačnem kljunčku.

Lastovice so hitro rasle. Jeseni so z mamo Lino in atom Božom odletele v toplo Afriko.

Iz tega sledi dober nauk: