Neda Galijaš: DVOJINA PO JUŽNJAŠKO (objavljeno: PARALELE 16 - literarna revija za vprašanja kulture manjšinskih avtorjev, ki živijo v Sloveniji; izdal JSKD, april 2012)

Od septembra 2011 do aprila 2012 se je v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani vsak tretji petek v mesecu dogajala Dvojina po južnjaško, ciklus srečanj z ustvarjalci iz nekdanjih jugoslovanskih republik, ki živimo in ustvarjamo v Sloveniji.
Avtorica Miomira Šegina, dramatičarka in pisateljica iz Domžal, pravi, da je ime nastalo iz potrebe, saj je želela čim bolj nazorno predstaviti, kako se »tujci« spopadamo s slovensko jezikovno dvojino in, na drugi strani, kako iščemo ravnovesje med maternim in novim jezikom. Nov jezik je lahko breme ali bogastvo. Ali kot pravi Miomira – »Za nekoga je nepremagljiva ovira, za drugega pa neprecenljiva izkušnja. Priseljenci smo večkrat skriti v senci domačinov. Dejstvo je, da prihajamo iz različnih okolij in imamo različne navade in po mnogih letih bivanja v Sloveniji smo postali del te družbe in je ona postala del nas. Vseeno so priseljenci v medijih večkrat izpostavljeni kot negativci, oziroma kot tisti, ki se ne znajo obnašati. In prav zaradi teh stereotipov so pozitivne spremembe, ki jih v slovensko družbo kot priseljenci prinašamo, večkrat spregledane! Zato so srečanja Dvojina po južnjaško pomembna za prepoznavnost druge plati priseljenstva, saj imajo tudi ti ljudje, poleg želje po delu in preživetju, tudi željo po ustvarjanju in umetniškemu izražanju.«

Vsak med nami ima svojo izkušnjo glede dvojnosti: pisanja v maternem jeziku in delovanja v drugem jezikovnem okolju. Nekateri avtorji ustvarjamo izključno v maternem jeziku, drugi pa tudi v slovenščini, ki jo tako dobro obvladajo, da tudi že prevajajo slovenske avtorje v svoj jezik. »Po moje je to tisti presežek, ki ga imenujemo medkulturna izmenjava, zaradi katere si ljudje postajajo bolj blizu in so manj obremenjeni s stereotipi.« - sklepa Miomira, ki je tudi sama del te multikulturnosti in že mnogo let piše v slovenskem jeziku.

Srečanja Dvojina po južnjaško niso klasični literarni večeri, so bolj druženja s pesniki na izbrano temo. Osnovni koncept je bil predstaviti gosta z njegovo zgodbo o prihodu v Slovenijo. Pomemben je tudi njegov odnos do maternega in slovenskega jezika, ki ga obkroža in postaja njegov prevladujoči jezik. Vsak večer je bil tematsko drugače obarvan. Ljudje smo si različni, nekoga bolj spodbudi k pisanju naravni pojav, drugega pa človeška nesreča, tretjega ljubezen it Pogovori so potekali v slovenščini, pesmi pa smo avtorji brali v jezikih v katerih so nastale, »da se bolje začuti ritem in bogastvo različnih jezikov«, kot je dodala Miomira.

V sedmih zaporednih srečanjih so se predstavili: Jure Drljepan iz Domžal, Senada Smajić iz Železnikov, Željko Perović iz Maribora, Žuža Balog iz Škofje Loke, Nataša Kijurina Kupljenik, Neda Galijaš in Branko Baćović iz Ljubljane. Seveda, gre za avtorje, ki smo del tradicionalnega srečanja Sosed tvojega brega v organizaciji JSKD, ki letos šteje 34. let.
Zakaj prav ti avtorji? »Nič osebnega ni«, pravi Miomira, ki je tudi moderatorka teh večerov, »ampak nekje je bilo treba začeti. Izbrala sem tiste avtorje, ki so me najbolj prepričali s svojim delom, s svojo osebnostjo in pripravljenostjo za sodelovanje.«

Jure Drljepan je prebil led kot prvi gost. Z gostiteljico sta se pogovarjala o pesnjenju in muzah, ob tem pa poskušala razkrinkati mit o trpečem pesniku. S Senado Smajić sta se prebijali skozi različne plati življenja v stilu ditiramba. Spoznali smo se tudi s Senadino drugo umetniško strastjo, ki jo zadnje čase vse bolj privlači – fotografijo. Večer je popestrila Barbara Patrizija Berden, ki nam je z evritmijskim gibanjem vizualizirala izbrane Senadine pesmi in nam tako prikazala prepletanje različnih procesov, ki se dogajajo v človeku, kadar govori ali poje. O skrivnostih življenja in smrti in na splošno o minljivosti kot hvalnici življenja ter o muzah se je moderatorka pogovarjala z Željkom Perovićem. Čeprav je bila tema resna, med racionalnim in emotivnim, je Željko s svojo duhovitostjo in s primeri nepozabnih doživetij, ki se dotikajo vseh udeležencev Soseda tvojega brega znal ustvariti prijeten večer, ki smo ga sklenili s kozarcem črnega vina. V prazničnem decembru smo se družili z Žužo Balog, ki piše v madžarskem jeziku. Pogovor je tekel o ženski erotični poeziji, avtorici sta se dotaknili tudi zakona „mačizma“ in poskušali odgovoriti na vprašanje, ali se spodobi, da ženska piše tudi takrat, ko že ima otroke. Žuža ima zelo igrive pesmi in jih je bilo prav lepo poslušati iz ust deklice Emese Csik z neverjetnim glasom odrasle osebe, ki je pesmi prebirala v madžarskem jeziku, poleg tega pa je s čudovitim petjem madžarskih ljudskih pesmi še poudarila predpraznično vzdušje. O tem, kaj danes pomeni biti ženska je potekala debata s slikarko in pesnico Natašo Kijurina Kupljenik. Čeprav je Nataša zelo mistična in plaha, je moderatorka uspela iz nje potegniti tisto, kar je dovolj za predstavitev nje kot pesnice in slikarke, ki slikanje dojema kot iskanje, pisanje pa kot reakcijo, oboje združeno pa ji predstavlja mir, ki ga vsi potrebujemo. Kakšna je moč pisane in moč izgovorjene besede, se je moderatorka razgovorila z mano, Nedo Galijaš, ki pravi, da me je doživela kot osebo, ki odrašča skozi igro. Napovedala mi je, da ji bom zvesta celo življenje. Večer je s petjem in s kitaro popestril vsestranski glasbenik Zoran Mosić, ki je nekaj mojih pesmi tudi uglasbil. Prijeten večer z Brankom Baćovićem je šel po poti preobrazbe, saj se njegova poezija in proza transformirata iz ene faze v drugo. Tako avtor premaguje strah, ki je v njegovem primeru obenem gonilo in ovira ustvarjanja. Za popestritev večera je poskrbela Brankova uganka „Kaj je ključ do ženskega srca?“, ki jo je na dan žena zastavil na svojem blogu, odgovor (uho/komunikacija) pa dokončno razkril po koncu predstavitve.
Moderatorica in avtorica projekta, Miomira Šegina, se bo predstavila kot zadnja v nizu gostujočih pisateljev po izidu naših Paralel. Z njo bo pogovor vodila Nina Janžekovič. Tema pogovora naj bi bila ženska ustvarjalnost ter medkulturna literatura kot most med narodi.

Vsekakor je Dvojina po južnjaško prispevala k multikulturni pisanosti oziroma pismenosti našega okolja. Taki projekti so dobrodošli, ker omogočajo enakovredno predstavljanje naše ustvarjalnosti v tujem, oziroma zdaj že domačem okolju.