V neskončnih pismih le še živim.
Živela sem, nekoč, tam, tam in tudi tam drugje.
Pepelka in grdi raček, oba vzdevka sta se mi bila prilegala. Izgubljala sem se v galaktičnosti novih besed, tavala po ozvezdjih nepoznanih sreč, priživotarila sem...
Postala sem borka in prvič sem dvignila glavo. Bilo mi je enkrat dano, da sem zastrla jim pogled; postajala sem moč. In ne, želela sem svečeništvo, želela sem magičnost, želela sem najti čarovnico. Let v nebeške višine in pohoten poklon. Vsega sem imela. Ljubezni za odmet, za en cel planet.
Potem sva se spoznala. Jaz, takrat mlada Dama in ti Čarovnik, Poet. Ljubezni v Stvarstvu sva zavladala.
"Spet bova z Bogovi na ti."
"ti tako lepo spiš. Dihaš mirno in neslišno. Le ko te s svojimi dotiki ali le pogledi vznemirim, zasmrčiš. Pa ne zasmrčiš hhrrr hhrrr. Potihem zarenčiš grrrr. In jaz seveda otrpnem. Umaknem roko ali pogled. Ne za dolgo. tam med pouštrčki žari slap sonca iz tvojih las in v tej slepeči lepoti- ušesek, košček vratu Afrodite in majhen košček bradavičke, ki živi zase in mi mežika v ritmu tvojega dihanja. Lepa si. Lepa si. Spi, ljubica. Kot bronast kip bi lahko obstal in del večnosti samo gledal ta čudež. Moj čudež. Čudež, ki me ima rad."
"Vprašam se, je mar usoda podarila mi to srečo? Morda naključje? In v čem je razlika?"
Izgubila sem sij!!! Sara, kje si?! Ljubi Sara! Ti si od ran zapusti ta svet, jaz životarim, da dopolnim...Med Bogovi si, jaz sama z njimi nisem več na ti. Rada bi te slišala, rada da prideš na rob postelje sedet. Ne renčim več. Spim s psi in predečimi mačkami.
Afrodita je spustila oči.
Grdo govorim o dnevu, ko si me pustil in poginil skupaj s smislom mojega obstajanja.
Ne morem preboleti..., da si brez mene v nebesih.
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
