Ubijaj jih pokončno

[i][size=12]Ubijaj jih pokončno in ne sede.
Ne spuščaj se v dir za njimi, padli bodo pred zoro.
Ne psuj, ne uničuj bistrine pogleda, ki sem ti ga vpel, da sprevidiš!
Večer pred praznično nočjo polagam védenje v tvoje tihe zastave skritega.
Poljubljam te- pa si niti pomisliti ne upaš!

Dvigni svojo plavo grivo, da se v mojem vetru razbesni in nalij v kelih Svetih miru, da me usliši onostranski Satan ali vsaj ti. Nikamor, a povsod so izgnani umetni umetniki in vsi ti, ki so te zastrupljali s cvetovi, ki niso z mojega vrta.

Lezi na kamenje, ono bo najostreje gladilo tvojo kožo- nihče drug ne bo prihajal po sanje, ne po upe in ne po rane v tvoje misli, v tvoje sobane.

Zdaj k srčnosti ne hodi. In ne v razpihane misli in ne v strahove, ki so jih oni vzredili zate.
Edini sem, v mojem imenu edina resnica.
Ni je drugačne, ker me drugačnega ni.
Nisem bog, kot klečeplazijo brezdušniki in nisem nad njimi, kot mislijo neresničniki.

Vzeli so biserno vodo, s katero sem zaplodil vsako življenje.
Tudi tvoje in njihovo.
So me užalostili, so jo zavrgli, so jo dali piti svoji obubožani revščini.
Nisem za reveže!
Nisem za uboštvo uma, srca in nisem vse in hkrati nič.
Nični so oni- neresničniki.
Vzeli so nekaj krvi, nekaj malega večnosti, nekaj ognja in nekaj mističnih kurbarij.
"In nisem!", je zagrmel moj stari grom. A oni še dlje.
Obrnili so rakete; ustvaril sem jih zanje.
Poleteli so v temo.  
...
Zato nemilost, hči! Nemilost. Ubij strah, ki te duši. Zapri to temo. Umira(jo) z zoro.

Dobrodošla med nami. Zanimiv zapis. Sem ga pa prestavila med prozna dela, bil je namreč v eni od zbirk pesmi. Upam, da se boš znašla. Prijetno valovanje ti želim