Strah

Luna je svetila na pokopališče in sključena podoba z rokami globoko v žepih se je pozibavala skozenj.
Pihal je mrzel veter, oktober pač in čeprav je bila ura nekaj do osmih, je bila trda tema- odštevši luno pač.
Požvižgaval si je mr. tambourine man in skoraj slišen' dober večer' tam izmed nagrobnikov ga je predramil iz zadetosti.
Ravnokar je na klopci nad žalami pokadil joint.
"Dober večer."
Bila je starejša ženička, ena tistih, ki pokojnemu možu prižge svečo vsak dan, potem pa še nekajkrat pride preverit, če je vse v redu, poravna rože, pogliha pesek.
"Je kar hladno kenede?"
"Je, gospa mraz je."
"Dober ste, da si upate kola ponoč hodt po britof'... Mene je zmerum ku strah..."
"Saj mene je blo tud... ko sem bil še živ."