Na pot

Mavrica obarva želje,
želje še neprehojenih sipin,
pod senco starih se bohoti spomin,

veter odkrije zvezde, ki sejejo poti,
sanje požgečkajo po goltancu, da izpustim glas,
sprva hrapav, kasneje bolj slišen,

teža v meni se spreminja, gleda me ta ptica sinja,
dvigujem se iznad posušenih sadov v zrele jagode,
to, kar nekoč nisem hotel slišati,
sprejemam in tlačim v svoje drobovje, prebavljam,

črevo sprva leno, nato potiska vse, tudi železo,
poljubljam klofute, ko stojim na pragu novega, še neznanega,
kam, še ne vem, zakaj, že vem,

vrnile so se ptice, ki sem jih odgnal,
odsidrale barke, ki sem pustil jih čakati,
ko nasedejo na čer, poskusim znova
in znova, ne pustim jih več čakati.