zelena

Iz svetlobe v temo.
Ob prehodu spoznanje
o iskanju lepote v soncu.
V odsevu žarkov na drevesnih listih.
Pogrešanje.

Iz teme v svetlobo.
Iskanje zavetja.
Preveč odprto.

Tam je.
Prostor zame.
Med borovci v listnatem gozdu.
Pritegne me,
sam,
edini,
drugačen.
Dotaknem se grobe površine.
Občutek na koži ostane
kot preprosto -
dotik.
Brez prejemanja ali dajanja.
A me napolni.
Edini pritegljaj.
Ko pa dvignem pogled -
vse do vrha
suho drevo.

Spoznanje zaboli.
Obsedim v razmišljanju,
iskanju vzrokov.

Ko se sonce spusti,
toliko,
da me ne slepi,
vidim,
da na vrhu,
kjer se veje dvignejo nad ostale krošnje,
sveti zelena.

Obsedim v razmišljanju.