Feri Lainšček - Jadrnica

Na knjižne police prihaja novi roman slovenskega pisatelja Ferija Lainščka z naslovom Jadrnica. V zbirki Nova slovenska knjiga ga je natisnila založba Mladinska knjiga, uredila ga je Nela Malečkar, naslovnico pa je oblikovala Ana Baraga. Delo obsega 146 strani, cena pa je 22,95 EUR.

Dogajanje romana Jadrnica je sodobna zgodba o usodi dekleta, katerega oče je med slovensko osamosvojitveno vojno kot priseljenec iz Srbije na specifičen način sodeloval z agresorsko Jugoslovansko armado. Skrivnostno dejstvo, ki je usodno zaznamovalo kasnejša razmerja v družini in vplivalo na njeno iskanje identitete, sicer v romanu ni postavljeno v ospredje. Zato je novi Lainščkov roman v prvi vrsti delo, ki poglobljeno spregovori o času, v katerem živimo in se ob tem zeitgeistovsko dotakne mnogih bistvenih eksistencialnih vprašanj.


Piše: Ignacija J. Fridl
Izgubljeni občutek za veter

Roman Jadrnica ni prvo delo Ferija Lainščka, v katerem avtor poskuša že z naslovom nakazati svoje literarno iskanje tistih vetrov, ki človeka svobodno ženejo čez morje življenja. Že leta 2004 je namreč skupaj s pisateljem Dušanom Šarotarjem izdal monografijo Občutek za veter, ki je nastala v sodelovanju z istoimensko glasbeno skupino. A če je v tem delu Lainšček še verjel, da občutek za veter v človeku nikoli ne izgine, je z romanom Jadrnica opazno zaobrnil svoje pisateljsko krmilo.

Jadrnica je praviloma metafora za svobodo gibanja, za plovbo skoz življenje, ki jo žene pravi veter. V najnovejšem romanu Ferija Lainščka pa ni več tako. Vsi pomeni se premeščajo, vse podobe spreminjajo svoje pomene. Brezskrbno življenje ljudi z roba, ujetih med železniške tire in vlake, ki ne odpeljejo nikamor, je bilo v Peronarjih (1982), ki stojijo na začetku Lainščkove literarne poti, še v znamenju prave svobode. V romanu Ne povej, kaj si sanjala (2009) je pisatelj o brezdomcu Ediju in psihični bolnici Galini izpisal enega najbolj romantičnih ljubezenskih prizorov v vsem svojem proznem opusu. Njuna ljubezen na koncu sicer ni bila uresničena, a je ostala čista in nepoškodovana.

V Lainščkovem najnovejšem romanesknem delu Jadrnica pa tudi klošarji ne poosebljajo več iskalcev pristnega, svobodnega življenja. Mlada Nana, ki ubira klošarska pota, da bi se odcepila od posesivne matere in njenih lažnih materialnih dobrin, še verjame, da bo v zapuščenih skladiščnih halah odkrila »občutek za veter«. To je veter, ki naj bi jo brez prilagajanj družbi in dušečim družbenim vlogam prignal v območje svobode. Zato ni naključje, da starejšemu moškemu, ki ga odkrije na ulici in s katerim se uči krasti sladoled ter prosjačiti za žemlje, nadene ime Jadrnica. A kot tipični klasični literarni junaki je zapredena v usodno zmoto. Prav tisti, ki mu zaupa, da ji bo pomagal odkriti skrivnost, kako izbrati pravo smer v življenju, jo izda, še več, celo proda njeni lastni materi. V njeno naročje se vrne Nana, bogatejša zgolj za izkušnjo, da je tudi ljubezen prevara, da vetra svobode ni, da smo vsi v današnjem svetu obsojeni na brezvetrje.

Na prvi pogled se zdi, da je Feri Lainšček v Jadrnici zabeležil še eno berljivo, privlačno zgodbo o malih ljudeh z roba družbe. A upoštevati je treba dejstvo, da je svojim nekdanjim literarnim prostorom in družbenim skupinam temeljito zaobrnil pomenske smeri od tistih, kamor ga je doslej gnala njegova literarna sapa. Če sem ob romanu Ne povej, kaj si sanjala še zapisala, da je »ljubezen kot volja do življenja pisateljev odgovor uničujoči volji do moči, ki vlada sodobnemu svetu«, potem Lainšček v Jadrnici nakazuje veliko bolj zastrašujočo podobo sveta. Znašli smo se v družbi, v kateri ni več vetrov, ki bi nas gnali v razne smeri, v zadušujoči mlakuži življenja, kjer mladi ljudje ne morejo razpreti svojih jader upanja. Zakaj ljubezen in svoboda sta le lažni imeni za kupiti in prodati drug drugega.