ŽALOBNI NOKTURNO
ogenj večernega neba
v skrivnostnem nasmehu ponuja
obljubo novega jutra
v nemir molka osedlana
duša pohlevno strmi
v zrelo školjko bolečine
ob vznožju slapov
urno pobiraš peno dneva
a stekli psi z laježem
kličejo žalobni nokturno
reka potrpežljivo odnaša
zadnje pramene umirajoče svetlobe
bregovi ji tečejo hitreje od valov
ko sence preplavljajo obzorje
zemlja se znova vrača k sebi
ti pa brišeš komaj rojene zvezde
s pročelja nočnega neba
občutek minevanja se seli
v globine telesa
črv se skozi temo
k svojemu štoru vrača
rdeče ustnice večernega neba
obljubljajo spokojno noč
medtem ko utrujena duša odpira
zrelo školjko bolečine