Trije konji

Ne vem kako naj ti razložim
kadar krožim po prostorih,
ki niso ne tvoji ne moji.
Prezenca senc na vitražih,
plapolanje medle preje v zraku
in čokoladno padajoča griva,
ki zakriva pogled, ko koraki ubirajo
vedno drugačne, težje poti…

Ne vem, kako naj drugače
opišem, kadar poslušam svoje
in tvoje dihanje na koncu ulice.
Kamorkoli grem, katerakoli
vrata odprem, skozi katerikoli
hodnik izginem, slišim tri.

Če se mi približaš v mesečini,
lahko razločiš rezgetanje,
ki so ga ukrotili divji lovci.
Dotakni se vek in začutila boš žejo
puščave, zamolčan ogenj,
ki je oblikoval mehko hojo
in pohlevne upe, čakajoče na znak.

Če pokažeš na svinčene oblake,
ki se prelamljajo nad stolpnicami,
bom še naprej zatrjeval,
da prihajajo trije:
Prva dva, ki naju vlečeta
vsak na svojo stran,
in tretji, ki je zakopan tukaj.