Žerjav

Še ena zgodbica za Elo, resnična, o stricu, ki pleza po objektih, katerih zaščito planira. Tedaj še ni vedel, kaj bo v življenju počel.



ŽERJAV
( RESNIČNA ZGODBA )

NAŠA DVA FANTA STA BILA RES PLEZALCA, HUJŠA OD OPIC. NASELJE, V KATEREM SMO ŽIVELI, SE JE ŠIRILO. BILO JE POLNO GRADBENIH STROJEV. GRADILI SO SE SEDEM, OSEM NADSTROPNI BLOKI. ZATO SO POTREBOVALI ŽERJAV, KI JE BIL VIŠJI OD VSEH DOTEDANJIH BLOKOV.

NEKO NEDELJO POPOLDNE SEM GLEDALA SKOZI OKNO. ISKALA SEM SAŠA. TIL JE ŠEL Z ATIJEM NA TEREN. SAŠA NISEM VIDELA NIKJER. KAM NEKI JE SPET IZGINIL. MORDA JE ZA BLOKOM. ŠLA SEM GLEDAT. NI GA BILO.

VRNILA SEM SE V STANOVANJE IN K OKNU. SIGURNO SE BO OD KJE PRIKAZAL.

POTEM SEM ZAGLEDALA, DA SE PO POLOŽNEM DELU ŽERJAVA, VISOKO NAD VSEMI BLOKI, NEKAJ PREMIKA. POTEM JE PRLEZLA NA PLAN MALA POSTAVICA. BIL JE SAŠ. NIKOLI NE BOM POZABILA TISTEGA TRENUTKA. BALA SEM SE ZAVPITI ALI GA POKLICATI, SAJ BI LAHKO V STRAHU PADEL DOL. UBIL BI SE. TUDI MISLITI NISEM MOGLA. NISEM SI ZNALA POMAGATI.

NAJ KLIČEM GASILCE ALI POLICIJO. V GLAVI MI JE ŠUMELO. NISEM MOGLA ODTRGATI POGLEDA. SAŠ JE STAL ČISTO NA KONCU IN GLEDAL OKOLI.

POTEM SE JE OBRNIL IN ZAČEL POČASI PLEZATI NAZAJ. DRŽALA SEM NASLONJALO STOLA. STISKALA SEM GA TAKO MOČNO, DA SE JE ZLOMILO.

MALA POSTAVICA JE ŽE PRILEZLA DO NAVPIČNEGA DELA ŽERJAVA. ZADRŽEVALA SEM DIH. ŠE VEDNO JE BILO NEVARNO. LEZEL JE POČASI IN SIGURNO.

KONČNO JE PRILEZEL DO TAL. GLOBOKO SEM ZAJELA SAPO IN GA SKORAJ VREŠČEČE POKLICALA: »SAŠ, TAKOJ DOMOV.«

PRIŠEL JE IN ME NEDOLŽNO POGLEDAL: »MAMI, ALI VEŠ, KAKO DALEČ SE VIDI Z VRHA ŽERJAVA?«

IMELA SEM SAMO ŠE TOLIKO MOČI, DA SEM GA STISNILA K SEBI.

ŠELE KASNEJE, KO SEM SE MALO UMIRILA, SEM MU NAPELA SVOJE. POVEDALA SEM MU V KAKŠNI NEVARNOSTI JE BIL. ZABIČALA SEM MU, DA TEGA NE SME NIKOLI VEČ. POVEDALA SEM MU TUDI, DA TO NI DOVOLJENO. LAHKO BI SE UBIL.

NE VEM, ČE BI MOJE GROŽNJE IN PROŠNJE ZALEGLE. NA SREČO SO ŽERJAV NASLEDNJI DAN ODPELJALI DRUGAM.


Lučka