Narava in miti

MLINAR IN MLIN

Na bregu reke, v modrino neba zazrt,
združen z naravo stoji alkemist...
zlato pšenico v moko spreminja,
s pomočjo vode in kamna-kolesa...

Vrteče kolo tokove obrača,
hrano pripravlja, bolezni ozdravlja,
v mantri njegovi nas mir preplavlja,
voda šumeča skrbi z nas odplavlja....

Jaz Maab

hči Manase, ljubljenka Moloha, princeza Judeje
Ben Hinnom, mojo dolino so zasedli ti barbari,
hoteli zbuditi laž v Moloha, ga oklicali za zlega duha...
Postavili so svoje šotore v moji dolini,
postavili svoje zakone....
Dolgo sem blodila
okrepila sem se v Sabi...
obnovila kraljestvo in odpustila.

Ko se je obrnil svet so barbari dobili novega kralja...
zares moder mož....moj poklon..
sto dvajset talentov zlata, nekaj dišav in dragih kamenjev
...sem mu nesla v dar sprave...
res velik mož z vpogledom v večnost...
a biti kralj neumnemu ljudstvu je težko,
bolj ko si moder, prej te požrejo...

Dolga stoletja po tem, sem odrinila na sever
v obmorskih krajih, otoški deželi so mi postavili tempelj...
pravi zame....pod vsemi zvezdami širnih prostranstev.
rada sem imela te maore in poučevala zlati red druidov...
pa so se zaobrnili časi, potomci barbarov so spet prišli...
nad mojimi zvestimi so širili goltajoč ogenj....
sejoč bolečino in smrt....

ogenj v meni se je prelomil na dvoje...
dolgo sem blodila...spet...po reki pozabe...
a prišla bom ponovno... ob sodbi bom vstala z možmi tega rodu...
...kakor je pisano... moja krila se oblačijo v škrlatno nebo...
veselim se vstajenja...

BARDO THODOL

Tertoni odkrili so terme,
težka zavesa je padla....
razkrivajoč vmesni prehod.

čikhaj bardo osvetli zavest o koncu,
čonjid bardo aktivira željo po snovi,
sidpa bardo odkrije ponovno priložnost

tako prihajam ujeta v samsaro,
kdo bo učil ugasniti to žgočo željo...
snov si duha želi, duh pa snovi....

AZAZEL

Me zaznavaš Azazel, prihajam k tebi v Dudael.
Lep nož ti prinesem in šminkico v dar,
da užiješ vsajene nečimrnosti čar.

Kar si sejal, ti v žetev prinašam,
na kozličku ti s kupo nazdravljam veselo,
vse grehe posrkaj, ki se penijo z nje.

Drugega kozla so žal že zaklali,
tisti bil Njemu je, ta bo tebi v dar....
prisluhni prisluhni Azazel in zame prav lepo se pripravi..

MORILEC MUCK

Zgodilo se je v trenutku,
ki je trajal vso večnost....
v glavi krik in oči so mi potemnele...
pogled se je obarval rdeče..

Šest malih muck je skotila
poljska divja muca mila..
šest malih kepic, željnih življenja...
šest malih utripajočih srčk..

Sosed Stane, ki boga se rad igra,
jih je zverinsko pet pobil....psihopat...
v moji glavi hud hrup ustvari zamik...
---med izrečenim in doumetim..

Zakaj, v meni nemočno kriči, zakaj, le zakaj...
'Plemeniti' sosed Stane skozi zobe stisne:
zime bi ne preživeli, tako bi preveč trpeli..
buljim vanj ... ne dojemam - jih ubiti da bi ne umrli???

Pograbim palico...v rdeče kričečem zamiku...
mu z enim zamahom iztrgam oči - da bi ne gledale bede...
odsekam mu roki, da bi ne mogle moriti....
'obvarujem' ga greha in žalosti - tudi jaz znam biti 'plemenita'.

Minhea Zlobni

Na zemlji sem stal...tisti dan
skrivajoč se za skalo sveta,
med zgoraj in spodaj razpet,
moj Sangov je tonil v mrak.

Mati so stekli navzgor...tisti dan
s stolpa v Riul Doameni...
Oče se spustil je navzdol,
v globinah zemlje kraljuje nočem...

Turki zavzeli so grad....tisti dan
ko sem sirota postal.

Bel-Šamharot

Bel-Šamharot, šepetaje, predrzno izrečem,
štirikrat v dva se očesa zazrem,
med sedem in devet mu nasmehov naklonim...
za hip zastane v čudenju,
ker moj razum, otrpnil ni od strahu...
Požiralec duš, me v hipu premeri...
rumen zvok zasmrdi vame...s pogledom..
z rjovečimi kremplji me otožno pograbi..
jok svetov se z ognjenega žrela cedi...
zataknem se v grleni kopreni...

S' Urtzu

Si pripravljen S' Urtzu,
da ponovno umreš?
Si pripravljen na rezilo Omadora,
da s svojo krvjo
poženeš to zemljo v še en razcvet?

Rajaj S' Urtzu, veseli se feniks,
tvoja žrtev bo svetu darilo....
Od tvojega življenja bodo
češnje ponovno vscvetele,
od tvoje prelite krvi, jagode spet dozorele.

Dioniz zavrti nov krog,
ob letu osorej vstaneš spet,
za grešnega kozla vsemu rodu,
da zimo preženeš, svet spet oživiš,
in napolniš kašče svojih preganjalcev...

TLALTECUTLI

Kdo se spominja tvojega imena, draga?
Ljudje se zatekajo Quetzalcoatli,
tej pernati kači s človeškim obrazom....
ne vedo...

Dimno zrcalo - Tezcatlipoci, kakor od nekdaj,
povzroča nered in neti spore.....
bi bilo drugače, če bi bilo bolj očitno?..
Ne vidijo...

Sladkosnedna Tlaltecutli.....koliko sonc si pojedla,
za svojo razčetverjeno usodo?
So bila sonca tako sladka, ali le en povod, da greš v cvet?
Si vedela? Si hotela? Je bila tvoja volja?

O gospodarica zemlje, si bila seme, sladka Tlaltecutli?
Iz tvojega razčetverjenega trupa,
so na štiri strani neba ustvarjene vse rastline in bitja,
potrebna za prihajajoči človeški rod. Moj rod Tlaltecutli.

Iz tvojih las, so zrasli gozdovi,
iz kože vse zelene rastline in užitne biljke....
iz nosu gorske verige...iz oči vodni izviri...
a človek, mila, človek je pognal iz tvojega srca.

Se kdo spominja tvojega svetega imena draga?
Vstali so novi rodovi, molili vsak svoje bogove,
se prepirali, vojskovali, vspenjali na vrhove sveta,
a ti drago seme, si že davno odmrla.....

ULCILOPOČTLIJ

Koliko narodov si za svoje izbral,
pod različnimi imeni?

Koatlika daje vsem enako, ona nima izbrancev,
zakaj torej Ti Ulcilopočtlij?

Rad gledaš, kako se borijo izbranci,
kdo le med njimi, bo tvoj 'edini'?
Doklej Mojokojcin?

DEDOVA BRADA

Upognem snop žita in ga obtežim,
pripnem nanj kovanec in česnev strok
z vrvico rdečo klasje uročim.
s čarobno besedo, soljo in kruhom
ga v zemljico čisto zagrebem,
s tem novo obilje ob letu osorej vsadim.

Sklenimo roke v dvojni krog,
pojmo in plešimo krog žitne gomile,
tri kroge v desno in tri v levo,
za zdrave žanjce in plodno prst.

Dedova brada blagoslovi njivo,
sama s seboj za žetev obilno...
brez pesticidov in gso,
da nam služila za zdravje bo.

Trta

Sanjala je trta, da bi sonce postala,
se stegovala, visoko pognala, a obrodila ni sad..
ogenj jo žgal je, toča teptala, zemlja ji hrane ni dala...

Nova mladika se je soncu predala,
v ljubezni vzbrstela, v zanosu vsvetela...
obrodila sad je bogat, vrtnar jo ohranja rad...

O srečna mladika, ki se soncu preda,
zemlja jo hrani, dežek krepi in v ognju zori..
jagode zrele, sok vince in kis..., hvaležno nam vsem daruje..

Sprejemanje

Temni oblaki se z zahoda vale
veter vrtinči prah zemlje..
predirljiv stok, skozi krošnje dreves..
veter narašča v vihar..

Švigajoče sence ptic, skrivajoč se pred ujmo...
blisk s truščem predre težo oblaka...
rastline nemo ječijo, tiho padajo rože
pod težo belih, debelih nabojev z neba...

Potlačena in poteptana...blatnih solza..
od bolečine zemlja vzdrhtava..
ponižno sprejema in ne vpraša neba
zakaj jo bije...