Tvoj poljub
mi zadiši po rožmarinu,
ko srce mi melješ,
tam nekje
v starem mlinu ...
Kot snežinke sipko pada
in se vsipa v vreče,
išče ščepec sreče,
da je kar boleče ...
Kdo bi vedel,
da srce lahko,
zdrobi se v prah,
kar tako ...
Ko čez mlin kolesja
reka časa steče,
po njegovih kamnih
več ne pada zrnje,
v kašči prazne
zdaj njega so vreče,
skozi okna
pleza trnje ...
Včasih postojim
ob mlinu,
v potoku
si obraz umijem
in tisti vonj
po rožmarinu,
za vedno .., v nedrja zavijem ...
gabriel s
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
