Mark Ardent - Morganine Rune

Dotaknil sem se modrega neba

in strele švignile so skozme.

Je nasproti mene stala moč razuma, Manas, Budi...

Izhajajoč iz sebe vračal sem se preko polja maye,

presegajoč povsem že skoraj morje iluzije

sem zagledal se v gledoče sebe, ki se opazuje skozi mene.

Osemlistni lotus, Aštadal Kanval, svetloba v podobi.



Akal Puruša! zaklical aem nekje v sebi

brezčasno bitje, onstran si dosega snovnega in izven.

Pogled govoril je preproste misli.

Besede so iskale svoj pomen v konstruktu.

In svet v snovnem skoraj je postal neslišen.

Le drevja listje je šumelo v parku sredi mesta

in z višine so galebi peli morju pesmi.



Odšel sem tja in bil sem tam poslej

za tega dne; pa vendar nisem bil v snovnem; niti v iluziji.

Razum je loščil skoraj čisto ogledalo,

v katerem sem zarisal vtisov si sledi.

Podoba ta vstopila je v moje misli skozi

skrivna vrata, katera sem odprl.

In tam ostala za Eone, dnevov dni.



Dotaknil sem se modrega neba

in udejanjena je misel v besedi,

ter beseda v dejanja, katera so dobila svoj pomen;

gibajoč se prosto od razuma.

Korak zarisal je s stopinjo pot,

katera bode pot ta, ki jo hodim.




Mark Ardent


Morganine Rune 2010

Drevo sem
na samotnem griču sredi trav.
Eonov davnih so sledi
zapisane v zemlje koreninah.

Nosilec deblo je zapisanih izkustev
senčnih, kakor tudi sončnih
dni in mavričnih noči.
Prekletstev ognja duše moje pogorišča.
Zraka težkega, ki dihu se izmika.

Nesoč me tu, in zdaj in tu
poslej s seboj na svoje mavrične vrtove,
iz katerih me seganja in obenem vabi.
Ob tem morda le ne razume,
da ta je, ki vdihujem ga, ko me vdihuje.
Ki voda živega vodnjaka je;
in me pije, ko jo pijem.

Drevo sem
izpod zvezdnega neba;
preproge modre stkane v zlatu.
Vejevje moje se razteza izven
mavričnih vrtov,
ko iz nesnovnga prehaja v snovno,
kjer se vračajo nevidne povezave,
oklepajoče debla se, da tvorijo vejevje
ter čudijo se nepoznanemu, ki je
v Si, ko Ni v Si; in je v Si, ki ni v Si.

Ne razumevajoč v resnici te poante,
v kateri naj bi skrival smisel se iskanja
Tega - Mene.
Ki postavil Skalo Sveta sem
v mošusa vrtovih,
katerih skritega prehoda je
preprosta Modra ptica,
nelovljiva v spreletu magičnih gozdov
in širjave nepoznanega,
globine modrega neba.


Drevo sem.
Eno Vseh dreves.
In krošnja moja vsakogar je del,
ki se v mislih je dotakne,
kajti s tem postane Eden
izmed listov brezštevilnih,
zelenih v barvah Stvarnice - Boginje
in moči vseh njenih vpijajočih.

Kdor ne zmore razumeti,
česar razumeti je preprosto;
razumeti, videti, dojeti in sprejeti,
ta ujet ostane v minulih svojih
zgodb fantazme, in izpolnjuje se
v izkušnji skozi sebe.
Pa vendar tik pred lastnim razsvetljenjem
tiho se spusti na jokajoča tla.

Drevo sem
ter sem Sonce, kakor tudi Senca.
In senca soncu je enaka,
le stvari gre videti kot so.
Kdor izmed vas nahaja se v tej krošnji,
ve, seveda vsakdo zase.


Mark Ardent (Morganine rune,2010)

Glas se tvoj umaknil je v tišino misli.
Bi neznansko rad te slišal, a ne smem
motiti te v iskanju sebe.

Pogled se tvoj umaknil je od mene.
Bi neznansko ga želel ujeti, a ne smem
motiti te v iskanju sebe.

Se zaprla tvoja dlan je,
v katero shranil svoje sem srce.
Bi neznansko rad pogledal ali ga še hraniš;
vendar ne smem motiti te v iskanju sebe.


Mark Ardent(Morganine rune - 2010)

Vprašaj zvezde, kaj so zapisale.
Vprašaj karte, kaj ti povedo.
Šamana vprašaj, kaj ti je storiti,
ko v tvojo dušo se priplazi dvom.
Odgovori seveda čakajo v tebi.

Tu so, in so tvoji, le pogled, ki vidi, jih odkrije.


Dvomov si konstrukt gradijo vzorci dni,
iz dni izkušenj vseh preteklih zgodb,
ki jih pišemo zgolj zase.
Odgovori so vedno isti in glasniki so resnice.

Prikliči sence iz temnih dni in jih osvetli s soncem
ter jih sežgi v ognju svoje duše.
Danes včeraj ni in jutro naj postane
v zlati zarji neobremenjene zore.

Vprašaj sebe. Ti si, ki poznaš odgovor.



Mark Ardent (Morganine rune 2010)