Gledam film o ljubezni. Sto let star film.
Moja naljubša Meg Ryan se zaljubi v angela.
Kakšna ironija! Buljim v ekran, čeprav ne verjamem, da bitja, ki so prosojna kot smetana na mleku, dobra kot kruh, ljubka, nežna, ljubezniva....sploh obstajajo.
Obenem (sem sploh ženska?!) zelo nerada odpiram vrata ljubezenskim štorijam.
Ves čas, kar strmim v ekran in si hkrati masiram nogi z mandeljnovim oljem, imam zoprn občutek, da je Nicolas Cage popolnoma neprimeren za to vlogo.
Gleda jo tako zabodeno, da bi jaz, če bi bila namesto Meg, dobila ošpice.
Hm, ali pa je hotel režiser povedati, da četudi se angel spremeni v moškega, ta še zmeraj ni in ne more biti popoln?
Vmes, med reklamami, sem šla na balkon in gledala v nebo.
Tam je bilo na tisoče zvezd.
Nehote /ampak res nehote/, sem pomislila, če, morda, kje živi še kakšen samski angel, željan zemeljskih dogodivščin.
Strmela sem v temo in poskušala poslati misli čim dlje. Vsaj tja do Kasiopeje.
Kdo ve, mogoče jih bo kakšen izjemen angel, z lepimi nogami, črnimi lasmi, modrimi očmi in s pristriženimi nohti povsem slučajno ujel in potem pokukal dol, k meni?
Kršen matiček, pazi, ženska, ta trenutek se hoče Nicolas Cage vreči z nebotičnika zaradi ljubezni!
Saj ne morem verjeti!
Že angeli so nori, kaj šele moški, ki se rodijo iz njih!
Mogoče pa v tem dejstvu, da moški prihajajo iz angelov, tiči razlog, da ženska tako težko razume moško dušo?
Bogsigavedi.
»Bi lahko utišala glas pri TV?!« se je v tem trenutku zadrl moj učlovečeni angel iz spalnice.
Ubogljivo sem segla po gumbih in mu ustregla.
Menda angeli ne čutijo bolečine, ne poznajo solz, gorja. Znajo pa prisluhniti pesmi, ki se oglasi ob sončnem vzhodu.
Čudovito….
Nenavadno se mi zdi le to, da tisti, ki postanejo ljudje, pozabijo na angelsko.
Ker če ne bi, mar ne bi bilo veliko lepše na svetu?
Namesto, da bi klatili zvezde z neba, nastavljajo bombe, ubijajo drugačne, tudi tiste, ki z razširjenimi rokami čakajo, da se prebudi sonce, ki bi ga radi ujeli v svoje dlani.
N. Cage še zmeraj bluzi po ekranu kot angelski buldožer, čeprav se je že pred nekaj trenutki učlovečil. Vsaj zdi se tako, ker mu ta hip iz nosa teče zelo človeška kri. Videti je kot Sneguljčica, ki se je zbodla v prst.
Ojej, v roke so ga dobili lopovi... srce mi je v ritmu dogajanja na ekranu nežno zatrepetalo.
Bojim se, da mu bo postalo žal, da se je zaljubil v Meg.
V bistvu bi bilo bolje, če bi se zacopal(recimo) vame.
Tukaj, kjer živim, ni lopovov, ni muslimanskih ekstremistov, preprodajalcev drog in drugih, ki se neangelsko obnašajo.
In če sem poštena, znam biti pravi angel. tak, ki ga lahko iščeš z žegnano svečo, a dvomim, če ga kdaj najdeš!
Res!
No, ja, četudi to stežka priznam, ne gre in ne gre miz jezika, na splošno smo vse ženske angelska bitja.
Ne poznam moškega, ki bi kako drugače razmišljal o tisti, v katero se je noro zaljubil!
Le to mi ni jasno, kdaj prenehajo delovati magični praški.
Meg in Nicolas se ravno poljubljata.
Zakaj se v ameriških filmih vse angelske stvari počnejo v postelji?
Grem si umit zobe.
Če bom še dolgo buljila v njuno idilo, bom postala sitna, zahtevna, pohotna in slabe volje.
Mogoče celo nevoščlljiva.
Tolaži me ena sama misel: morda pa biti angel le ni tako lepo kot piše v knjigah. Kajti, če bi bilo, zakaj, za vraga, je potem Nicolas Cage rinil z glavo skozi zid in se učlovečil?
Ugasnem televizijo. zato verjetno ne bom nikoli izvedela, kako se je film končal.
Moj angel je krepko smrčal, ko sem smuknila pod odejo.
Narahlo sem ga brcnila. Ne pregrobo, ker bi se lahko prebudil, potem, hm..ja, no...ne, ne...danes mi ni do tega.
Naj spi.
V bistvu je pri angelih najlepše to, da veliko sanjajo. Najraje o čokoladi.
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
