Zbujam se zate, a tega sploh ne veš

Ob 7.45 h se zavem, da mi je zmanjkalo sladkorja, za kar bi ponavadi mislila, da je zelo nemogoče, saj so edine tri stvari, ki jih imam vedno na razpolago v shrambi, ravno sladkor, mleko in kava. Saj veste, dan ne more biti dober, brez jutranje kavice.
Pravzaprav, bi rada omenila, da se je najlepše zbuditi poleti, ko imam zaradi vročine ponoči odprto okno (da, lahko bi si omislila klimatsko napravo, a to je tema za drugič) in zjutraj me poleg budilke ponavadi zbudi vonj kavice, katerega prinese čez balkon v spalnico od spodnje sosede, ki je sicer nekaj desetletij starejša od mene, a gospa še vseeno prisega na dobro staro navado.
Torej, sladkorja ni. Odhitim v kopalnico, slečem svojo novo pižamo, ki se sicer ne more primerjati s prejšnjo, ker je svilena in roza barve, ki mi ni nikoli bila najbolj všeč, a dobro, vseeno je tu zato, da mi je ponoči udobno in v bistvu je kljub vsemu le-to za kar pižama pač je. Vzamem ščetko, si umijem zobe in z vlažilnim robčkom pripravim obraz do tega, da odseva moja realna leta in ne vsaj pet več. Razčešem si lase in jih poskušam urediti v enako linijo in ker mi to ne uspeva najbolj, se odločim, da bom uporabila rjav trak, ki s svojo magijo uredi lase tako hitro, kot moja najljubša frizerka Tina, katera se s frizerstvom ukvarja že kar enajst let. Vzamem še malo pudra, da zakrijem svoje pegasto lice, ki mi že res para živce, saj bi me poleti lahko klicali kar Pegica, ko se že samo za več kot pet minut izpostavim soncu. Joj, skoraj bi pozabila še maskaro, ki z mojimi trepalnicami dela čudeže. Ne narobe razumeti, a edina stvar, na katero sem zelo ponosna na mojem obrazu so ravno trepalnice, za katere se moram baje zahvaliti staršem, saj bi naj znanstveniki dokazali, da so tudi te podedovane. Torej, hvala moji mami in očetu za vsaj eno dobro stvar.
Oblečem še kratko oblekico iz H&M-a, rjave japonke, ki se ujemajo s trakom, vzamem ključe, denarnico in seveda telefon, kaj bi danes brez njega. Odhitim pred blok.
Ker je jutro hladno a sončni žarki, se že uspešno prebijajo skozi goste meglice, se odločim, da jutranji sprehod sploh ni tako slab, razen, če je zanj vzrok pomanjkanje sladkorja seveda. Odločim se za daljšo pot po ulici, ki vodi mimo majhnega parka, če se temu sploh lahko reče park, saj so ob obnavljanju le tega kar nekako pozabili, da bi moral biti park v bistvu zelen in ne sam beton. Le kaj razmišljajo dandanes ljudje na visokih položajih našega ljubega kraja. Edina pozitivna lastnost tega ''parka'' so nove udobne klopce, ki tako starejšim, kot mladim, omogočajo, da se lahko med potjo ustavijo, sedejo, morda poklepetajo z znanci ali pa si le vzamejo trenutek zase. Tudi danes je tako. Na eni izmed novih klopi poseda starejši par. Najbrž prav prijeten občutek, ko imaš v zlati starosti še vedno nekoga, za katerega natanko veš kako razmišlja, kaj govori z očmi in kaj čuti globoko v srcu, brez dotika. Potiho si zaželim, da nekoč nekje to izvem tudi jaz. Potiho si zaželim, da bi bil morda to on.
Ne morem in ne znam povedati imena tistega, katerega pogled sem prvič srečala v tej majhni trgovini na koncu ulice, kamor se ravno podajam. Ko že misliš, da na tem širnem svetu ne obstaja moški, ob katerem bi ti zastal dih, kot strela z jasnega ugotoviš, da se lahko še kako zmotiš. Še bolj neverjetno je, ko do takšnega spoznanja prideš v trgovini, kamor zahajaš že tri leta vsaj vsak drug dan. ''Preprosto nemogoče'', je rekla moja prijateljica Vanja.
Ne bom razlagala, kako je bilo, kakšni so bili občutki, ko te nekdo pogleda tako globoko, da preprosto ostaneš brez besed, zastane ti dih in namesto, da bi vsaj vljudno pozdravila osebo, ki sem jo srečala prvič, sem brez besed odkorakala do blagajne in bila naslednjih nekaj minut najbolj zmedeno dekle, ki ga lahko kdajkoli srečate. Se zgodi, bi kdo pametoval.
A ne, ne zgodi se kar tako. Vsako jutro, ko vstanem si nevede zaželim iti v trgovino, vzamem si preveč časa, medtem, ko se urejam le za eno stvar, ki sem jo včeraj pozabila kupiti. Pravzaprav, sem jo mogoče pozabila tudi namerno. Ne vem.
Sanjala sem, pisala pesmi, iskala besedila, iskala ljudi. Nekoga, ki bi mi lahko potrdil, da je mogoče pozabiti na sladkor, na kavo in preprosto le misliti nanj, da je prav, da mislim nanj in da vsakodnevno zbujanje za nekoga vsekakor ni zaman.