Labod Vid - pravljica

LABOD VID


ŽIVELA JE MAMA, KI JE IMELA ZELO POREDNEGA SINA. VID JI JE NAGAJAL CELE DNEVE, ŠE PONOČI NI DAL MIRU. POGOSTO SE JE ZBUJAL IN JO BUDIL. IMELA GA JE ZELO RADA. SAJ JE IMELA LE NJEGA. MOŽ JE ODŠEL V BELI SVET IN SE NI NIKDAR VEČ VRNIL. BILA STA REVNA IN MORALA STA VARČEVATI PRI VSAKI STVARI. ŽIVELA STA OB JEZERU NA ROBU GOZDA. MAMA JE NABIRALA GOBE IN GOZDNE SADEŽE, JAGODE, BOROVNICE, MALINE, LEŠNIKE, KOSTANJ. NA TRAVNIKU JE NABIRALA REGRAT IN KISLICO, DA STA IMELA SOLATO. V JEZERU JE LOVILA RIBE, DA STA IMELA MALO MESA.
VID JE RASEL IN Z NJIM TUDI NJEGOVA POREDNOST.
NEKEGA DNE JE MAMA OB POLNOČI VIDELA OB JEZERU DVANAJST LEPIH LABODIC, KI SO SE OB DOTIKU S TRAVO SPREMENILE V PRELEPE DEKLICE IN ZAPLESALE V KOLU. TAKRAT SE JE NEKAJ OGLASILO: HUUUUU, HUUUU, HUUU. BILO JE GROZLJIVO. MAMA SE JE OBRNILA IN ZAGLEDALA POSTAVO OVITO V BELO RJUHO. PRESTRAŠALA SE JE IN ZAKLICALA: »NAJ TE ODNESEJO LABODICE POŠAST, DA SE NE BOŠ VEČ VRNILA!« TEDAJ JE POŠAST ODVRGLA RJUHO IN PRED NJO JE STAL NJEN VID. NJEGOV POGLED JE BIL ŽALOSTEN IN OČITAJOČ. A ŽE NASLEDNJI HIP JE IZGINIL IN ODLETELO JE TRINAJST LABODOV. NIKDAR VEČ JIH NI VIDELA.
MAMA JE BILA ZELO ŽALOSTNA. VIDA JE IMELA KLJUB NJEGOVI NAGAJIVOSTI ZELO RADA. ŽALOVALA JE DOLGA LETA.
NEKEGA DNE SE JE ODLOČILA, DA BO POISKALA LABODICE S KATERIMI JE ODLETEL. MORDA BO NAŠLA IZGUBLJENEGA SINKA.
TAKO JE HODILA IN HODILA. PRIŠLA JE V TEMEN GOZD. SREDI GOZDA JE ZAGLEDALA SAMOTNO HIŠKO. POTRKALA JE NA VRATA IN VSTOPILA.
»DOBER VEČER BABICA,« JE POZDRAVILA DROBNO ŽENIČKO, KI JE SEDELA OB KOLOVRATU IN PREDLA.
»DOBER VEČER, DRAGA ŽENA. VSTOPI IN POGREJ SE PRI BABICI PREDICI ČASA.«
MAMA JE POMISLILA, DA JI MORDA POMORE V ISKANJU SINA.
SEDLA JE NA PRUČKO PRI NJENIH NOGAH. PROSEČE JO JE POGLEDALA IN REKLA.
» BABICA PREDICA ČASA, TI KI VIDIŠ SKOZI ČAS ALI VIDIŠ MOJEGA SINA LABODA, KI SEM GA IZGUBILA PO NESREČNO IZGOVORJENIH BESEDAH? TAKO RADA BI GA NAŠLA. KMALU BO DOPOLNIL ENAINDVAJSET LET. RADA BI BILA Z NJIM VSAJ NA NJEGOV ROJSTNI DAN. ALI MI LAHKO POMAGAŠ?«
BABICA JE SEDELA IN NJENE OČI SO SE IZGUBILE V MEGLI. ČEZ NEKAJ ČASA JE SPREGOVORILA:
»TVOJ SIN ŽIVI V LABODJEM GRADU, KJER JE DOM ZAČARANIH PRINCES, KI SO POSTALE LABODICE. VSAKO NOČ PLEŠE Z NJIMI LABODJI PLES IN ZJUTRAJ OBLAČI PERJE IN SI NADENE KRILA. TA KRILA BI MORALA VZETI IN JIH ZAŽGATI. TAKRAT BO SIN ODŠEL S TEBOJ DOMOV. A NAJPREJ MORAŠ NAJTI LABODJI GRAD. STOJI NA MESEČEVI GORI ZA SEDMIMI GOZDOVI IN SEDMIMI REKAMI. ŽELIM TI SREČNO POT.«
MAMA SE JE ZAHVALILA BABICI IN ODŠLA NAPREJ.
HODILA IN HODILA JE. KO JE PRIŠLA DO POL POTI, JE SREČALA MEDVEDKO. OGOVORILA JO JE: »PROSIM, POMAGAJ MI REŠITI MOJEGA MLADIČKA, KI JE PADEL V JAMO. PREGLOBOKA JE, DA BI SPLEZALA Z NJIM V NAROČJU IZ JAME.«
»POKAŽI MI KJE JE. VEM KAKO JE, ČE JE TVOJ OTROK V NEVARNOSTI.«
ODŠLI STA DO JAME. BILA JE GLOBOKA IN TEMNA. NA DNU JE JOKAL MALI MEDVEDEK IN KLICAL MAMI MEDVEDKO.
MEDVEDKA JE SPLEZALA V JAMO IN DVIGNILA MEDVEDKA VISOKO V ZRAK. VIDOVA MAMA GA JE PRIJELA IN POSTAVILA NA TLA. MAMA MEDVEDKA JE SPLEZALA IZ JAME.
»HVALA DOBRA ŽENA. TU IMAŠ VOTLO PALICO. ČE BOŠ KAJ RABILA, MOČNO PIHNI VANJO IN PRIŠLA TI BOM POMAGAT.«
OBA Z MALIM MEDVEDKOM STA ODHLAČALA V GOZD.
MAMA JE SPRAVILA VOTLO PALICO IN ODŠLA NAPREJ. NJENI ČEVLJI SO BILI ŽE POLNI LUKENJ IN SO JI PADLI IZ NOG. NOGE SI JE OVILA V RUTO, KI JO JE NOSILA NA GLAVI IN JO JE PRETRGALA NA DVOJE. ŽE DOLGO NI NAŠLA NOBENEGA GOZDNEGA SADEŽA ALI KORENINICE ZA POD ZOB. BILA JE LAČNA. A LJUBEZEN DO SINA JO JE GNALA NAPREJ. KO JE PRIŠLA DO REKE, NI MOGLA DALJE. LAKOTA JE BILA PREHUDA IN TUDI V REKI NI NAŠLA NIČESAR, KAR BI LAHKO POJEDLA. TEDAJ SE JE SPOMNILA MEDVEDKE.
VZELA JE PALICO, KI JO JE DOBILA OD NJE IN PIHNILA VANJO. PREDIRLJIV ZVOK JE POTOVAL SKOZI GOZD. NESREČNA MAMA JE OBLEŽALA NA HLADNIH TLEH.
TEDAJ JE PRIŠLA IZ GOZDA MEDVEDKA IN JO VPRAŠALA:
» KAJ TI JE DOBRA ŽENA?«
»TAKO ZELO LAČNA SEM PA NE NAJDEM NIČESAR KAR BI POJEDLA. NOGE ME NE UBOGAJO VEČ. MORAM DALJE, DA NAJDEM SINA, KI JE PO MOJIH NESREČNIH BESEDAH PRED DOLGIMI LETI ODLETEL Z LABODICAMI. ALI MI LAHKO POMAGAŠ?«
MEDVEDKA JE ODHLAČALA V GOZD IN SE KMALU VRNILA Z VELIKIM SATO MEDU. DALA GA JE VIDOVI MAMI.
»SREČNO POT TI ŽELIM,« JI JE ŠE REKLA IN ODŠLA.
MAMA JE POJEDLA NEKAJ MEDA IN KOS SATA. BILO JI JE BOLJE IN ODŠLA JE NAPREJ. PREBRODILA JE REKO IN ODŠLA SKOZI GOZD. NI VEČ VEDELA KATERI PO VRSTI JE.
SREDI GOZDA JE SLIŠALA KLICE NA POMOČ. ŠLA JE ZA GLASOM. ZAGLEDALA JE OGROMNO PTICO. UJETA JE BILA V OGROMNO MREŽO DIVJEGA LOVCA.
»PROSIM, REŠI ME. V GNEZDU ME ČAKAJO LAČNI MLADIČKI. UMRLI BODO BREZ MENE.«
MAMA JE POTRGALA MREŽO IN REŠILA PTICO.
PTICA SE JE ZAHVALILA. IZPULILA SI JE VELIKO PERO IZ KRILA IN GA DALA VIDOVI MAMI:
»HVALA TI DOBRA ŽENA. VZEMI PERO. KO BOŠ V STISKI, MOČNO PIHNI VANJ. PRIŠLA TI BOM NA POMOČ.«
ODLETELA JE VISOKO V NEBO IN V GNEZDO VRH GORE K SVOJIM MLADIČKOM.
MAMA JE HODILA DALJE. KO JE PRIŠLA PREKO ZADNJE REKE, JE ZAGLEDALA VISOKO MESEČEVO GORO. VRH NJE JE STAL LABODJI GRAD.
ŽELELA SE JE POVZPETI NA GORO, A NI ŠLO. BILA JE SPOLZKA, LEDENA. KAKO NAJ PRIDE GOR. MORDA JI POMORE PTICA JE POMISLILA.
POISKALA JE PERO IN PIHNILA VANJ. PO ZRAKU JE ZAZVENELA PRELEPA MELODIJA.
NI MINILO DOLGO IN PRED NJO JE PRISTALA PTICA.
»DOBRA ŽENA, KAJ SE TI ZGODILO?«
»PTICA MOJA DOBRA. NE MOREM NA GORO PO MOJEGA SINA. TAM JE Z ZAČARANIMI PRINCESAMI. PO MOJIH NESREČNO IZGOVORJENIH BESEDAH JE TUDI SAM POSTAL LABOD. PREHODILA SEM SEDEM GOZDOV IN SEDEM REK. ZDAJ PA NE MOREM NA GORO. VZETI BI MORALA NJEGOVA KRILA IN JIH ZAŽGATI, DA GA REŠIM UROKA. ALI BI MI LAHKO POMAGALA?«
» SPLEZAJ NA MOJ HRBET IN SE DOBRO PRIMI .«
MAMA JO JE UBOGALA. POLETELI STA IN KMALU PRILETELI VRH GORE.
MAMA JE VIDELA PRINCESE IN SINA PLESATI OKROG OGNJA.
TODA KATERA KRILA SO VIDOVA. ŽALOSTNO JE STRMELA V KRILA.
PTICA JE VIDELA NJEN OBUP. Z OGROMNIMI KREMPLJI JE POGRABILA VSA KRILA , POLETELA NAD OGENJ IN VRGLA VANJ VSA KRILA, KI SO V HIPU ZGORELA.
GORA SE JE STRESLA IN NA MESTU MESEČEVEGA GRADU JE STAL PRELEP GRAD.
IZ GRADU JE PRIŠEL GRAŠČAK IN REKEL MATERI:
»HVALA, KER SI NAS, MENE IN MOJE HČERKE REŠILA PREKLETSTVA. VEM, DA SI PREHODILA MNOGO GOZDOV IN REK. REŠILA SI ŽIVALI, KI SO TI VRNILE DOBROTO. VABIM TE DA SE VSELIŠ V GRAD IN ŽIVIŠ Z NAMI V SREČI IN BLAGOSTANJU. TVOJ SIN IN MOJA NAJMLAJŠA HČERKA , PRINCESA LINA SE IMATA RADA IN SE BOSTA POROČILA. KER NIMAM SINA, BO VID ZASEDEL MOJ PRESTOL IN VLADAL MOJI KRALJEVINI. OSTALIH ENAJST PRINCESK BO ŽIVELO NA SVOJIH GRADOVIH V MOJEM KRALJESTVU.«
MAMA JE ŠELE TEDAJ ZAGLEDALA, DA V DOLINI NI VEČ GOZDOV IN REK. TAM SO BILI ČUDOVITI VRTOVI, MESTA IN GRADOVI. BILO JE PRELEPO.
VID IN LINA STA SE POROČILA IN ŠE DOLGO SREČNO ŽIVELA.

Lučka
[/center]