Seme novega dne

Jutro pogrinja svežo rjuho nad prebujajočo pokrajino,
luči prižigajo prisotnost živih,
prednikom zahvale za življenje,

spomin prispe do pomola,
za njim ton in barva,
skupaj se dotaknejo srca,

v opazovanju trenutka se barka počasi oddaljuje,
za njo ostane sled,
brazda počasi izginja iz gladine,
za tonom počasi slika, za sliko barve spomina,

v njih prepoznam otroka, njegov jok in smeh,
v objemu samote in topline,
v branju črt poti, ki zarišejo nove,

pogrinjek jutra postreže z znanim menijem drugega okusa,
z znano kavo drugačnega vonja,
v srebanju opazujem vrtince,
usedlina razkrije svojo obliko,

v njenem objemu začutim dotik,
občutek vrača svojo podobo,
tako znano, a vendar drugačno,
dim zapolni prostor in se razkadi,
kot kadilo, kot sivka razgrinja svoje črte, ustvarja poteze,
danes čisto nove, današnje

Ob melanholiji trenutka, največkrat povezanega s preteklostjo, pred katero včasih zbežim, a ni haska, raje kaj napišem, le tako mi to malo olajša bivanje.

Hvala Vasja

Saša Slavković je napisal/a:

Ob melanholiji trenutka, največkrat povezanega s preteklostjo, pred katero včasih zbežim, a ni haska, raje kaj napišem, le tako mi to malo olajša bivanje.

Hvala Vasja

No, potem sva si na moč podobna!