Nebo

Nebo se priklanja bogovom,
pridušno perem madeže,
vsakič stoječ nad pečinami pekla,
v mislih nebesa,
v roki držeč upanje,
zraven vidim odtise drugih ljudi,
popotnikov očiščenja,
čaščenja sonca, luči,

potujem s težo neznanja,
se od sebe odmikam,
primikam svoje srce in kosti,

pestujem, odrivam,
kot močno mi smrdi, vdahnem,
vem, da že dolgo mi spi,

dan z dnevom pomeša te vonje,
osedlam konja, odjezdim tja dalj,
odvržem, se vrnem,
na pragu nazaj se povrnem.

Zanimiva pesem! Morda na trenutke malo skrivnostna, no, dovolj zgovorna, da človek dojame smisel!

Hvala, Vasja, tu sem hotel povedati nekaj o sprejemanjih in odrivanjih stvari, laho tudi strahov, frustracij, ki prihajajo nazaj.