Zdelo se mi je, da marčevski vetrovi to leto pihajo dosti močneje kot sicer, piš, ki je že zarana pometel s cest še tisto malo snega, ki ga je padlo ponoči, je bil hladen in oster, šel je do kosti, saj je mimogrede smuknil pod tople plašče in vetrovke, se nagajivo dotikal gole kože in ljudje, ki so se zavijali v šale, so komaj storili kakšen korak naprej.
Pogrela sem kavo, se z obema dlanema oklenila skodelice, stopila k oknu, in brez misli strmela na dvorišče, kjer so se podili psi, ne meneč se za veter, ki jim je oral po kožuhih in odnašal vročo sapo iz sopečih gobcev na svojih krilih, dokler se je ni otresel za prvim vogalom. V hiši je bila tišina, vsi so še spali, kaj tudi ne bi, zvečer so bogvedi do kdaj gledali televizijo, potem pa so popadali v postelje, ne meneč se za to, da bi bilo treba iti še v kopalnico, pod tuš ali le na stranišče. Poznala sem njihove navade, oni pa moje, vedeli so, da bom že zarana brkljala po kuhinji in jim pripravljala zajtrk, za sina in snaho popečen kruh z ovčjo skuto, za Njega pa jajce na oko, skupaj z nekaj na tanko narezanimi rezinami bučke, ki sem jih vzela iz hladilne skrinje.
Roberta je skrbelo zame, že navsezgodaj, ko sem bila še v postelji, mi je poslal sms, v njem je bilo polno poljubov in neizgovorjenih besed, bodi previdna na cesti, je zapisal na koncu, nehote sem stisnila telefon k prsim, za hip zaprla oči, da sem ga videla pred seboj, nasmejanega in s poredno našobljenimi ustnicami, s katerimi me je nemudoma, ko sem mu stekla v objem, cmokal po obrazu in vratu, rami, dlaneh, kjerkoli pač. Drugače je bil zelo zadržan, malodane čemeren, nenehno je mrščil čelo in vlekel drobno beležko iz žepa, vanjo si je zapisoval misli, ki so mu mrzlično švigale po glavi, oprosti, tak sem, mi je govoril, počasi sem se na vse, kar je počel, ker tega ni bilo malo, navadila, a če se mi je zdelo, da predolgo časa tava po knjigi, ki jo je pravkar prevajal, sem se mu stisnila v objem, se ga oklenila okoli vratu in mu zlezla v naročje, potem si ni mogel kaj, oči so se mu vnovič zbistrile, na široko razprle in nasmeh, ki mu je preletel obraz, je bil topel in nežen, osrečeval je oba, zlasti tedaj, ko sva bila ujeta v naročju in se stiskala drug k drugemu.
Niti štirinajst dni ni minilo, ko sem povsem slučajno zalotila njegovo sestro Veroniko na stranišču, z nekim tipom, se je mečkala za vrati, z eno nogo se je ga oklepala okoli ledij, z drugo je lovila ravnotežje, bila je na pol gola, prsi so ji nemarno visele izpod spodrecane bluze in moški s skodranimi, že malo sivimi lasmi in sivimi kocinami po bradi, je ves poten in hropeč lovil drobceno bradavičko in jo hotel stisniti med razprte ustnice. Obstala sem med podboji, zajela sapo in pobledela, saj to ni res, me je prešinilo, njen mož je sedel v avli restavracije, v družbi, v kateri je bil tudi Robert, pa so razpredali o problemih založnikov, ki jih že lep čas jemlje hudič. Nihče ni opazil, da je izginila, pa tudi če bi, na kraj pameti ni nikomur padlo, da bi se ta drobna ženska, črnih skodranih las, sramežljiva in neopazna, družila še s kom drugim kot s svojim Nejkom, konec koncev sta imela tri otroke, ki so še zmeraj obiskovali osnovno šolo, ona pa je vsakemu, ki je imel pet minut časa, razglašala, kako dobra žena je.
Naslednji hip me je, odrevenelo in prestrašeno, zagledala, njene oči so se za spoznanje razprle in potemnele, vendar ni zardela, ali kako drugače pokazala, da ji je neprijetno, ko sva si zrli iz oči v oči. Moškega, ki jo je natepaval, je prijela za glavo, potem si jo je porinila na prsi, kot bi hotela zakriti goloto, ali pa tudi ne, kdo ve, kajti ta je ob njenem nehotenem gibu pričel še hitreje suvati, ječal je in stokal, moj bog, sem si rekla, saj mu bo zdaj zdaj prišlo.
Želodec se mi je širil od gnusa in kamen, ki se je zagozdil v grlu, je postajal vedno težji, poskušala sem se odlepiti od tal, zbežati na varno, izbruhati iz sebe njuni potni telesi, toda nisem se premaknila niti za ped. Obtičala sem, skupaj z njima, v prostoru, dokler se nista s pritajenimi, razpotegnjenimi in lačnimi glasovi, ki so napolnili stranišče do zadnjega kotička, odlepila drug od drugega, njemu so hlače zlezle preko kolen, ona pa se je počasi in z lakomnimi gibi sprehodila po napetem in poraščenem trebuha, ne meneč se zame, še zadnjič ga je poljubila na potno čelo, preden si je poravnala krilo, zdelo se je, da se ji nikamor ne mudi, vrgla je črno grivo nazaj, nekaj las si je zataknila za ušesa, potem pa se je naslonila na steno, z očmi se je zavrtala vame in rekla:«Tole mi boš še plačala, prasica.«
Ob njenih besedah je tudi on obrnil glavo, videlo se mu je, da mu ni vseeno, začudeno je švigal z očmi od ene do druge, bila sem prepričana, da bi se najraje vdrl v tla, če bi se lahko. Prijela ga je za roko in jo močno stisnila, preden sta odhitela mimo mene, je visoko dvignila glavo in me še enkrat prezirljivo pogledala ter pljunila po tleh.
Kakšen teden po tistem dogodku, sem se izogibala Robertovim objemom, sploh se nisem hotela oglašati na njegove telefonske klice, že misel na dlani, ki bi potovale po goli koži, mi je bila odvratna in polna studa. Zvečer, ko sem legla v posteljo, nisem mogla zaspati, pred seboj sem videla njen obraz in porogljiv smeh, ki me je v nočnih morah budil iz nemirnega sna.
Robertu je bilo nenavadnega molka zadosti, v četrtek me je pričakal pri avtu. Bilo je malo po peti, morala sem še v trgovino po kruh in mleko, vendar je sunkovito zmajal z glavo, ko sem mu to omenila.
»Nikamor ne greš,« me je presekal sredi stavka.
»Najprej mi povej, kaj se je zgodilo. Te je zalotil mož?«
»Ne, ne, ne, nič takega ni bilo,« sem zajecljala.
Pa kaj potem, četudi bi kaj izvedel, brigalo me je.
Robert me je zagrabil za ramena, njegovi jekleni prsti, ki so znali nežno božati in me ljubkovati, so se spremili v jeklo , ki ni hotelo popustiti.
»Zakaj si potem taka? Me ne maraš več?«
Besede so kot debela toča klestila po mojem srcu, ki je krvavelo in se jokalo že brez njega.
»Ne morem ti povedati. Ne smem,« sem se zapletala. Imelo me je, da bi zajokala, se mu naslonila na rame, dokler mu ne bi povedala vsega, kar sem videla v tistem prekletem stranišču.
Robert ni odnehal. Prijel me je okoli pasu in me odvlekel d bližnje klopi. Z očmi sem begala sme in tja, da bi pobegnila, niti najmanj si nisem želela, da bi naju kdo videl. Vsakemu bi se zdelo čudno, ko bi videl, da se trapasto obnašam.
»Toliko časa te ne izpustim, dokler mi ne poveš,« je vztrajal in se krčevito oklepal moje dlani.
Mračilo se je že, bilo je hladno in ko sem šklepetala z zobmi, nisem vedela, je bilo to zaradi mraza ali strahu.
»Povej!« je še enkrat ponovil Robert.
»Videla sem jo,« sem zašepetala. Glas se mi je panično tresel, previdno sem se ozirala okoli sebe, bala sem se, da se bo Veronika prikazala izza dreves in izpolnila, kar je obljubila.
»Ja, koga si vendar videla?!«
Robert je postajal vedno bolj nestrpen in živčen.
Končno sem se mu naslonila na rame in besede so se počasi, tiho in jecljajoče izvijale iz grla.
Prej, preden sem končala, se je pričel na ves glas smejati.
»Manja, pa ti si vendar nora! Veronika že ni bila. Verjetno si jo zamenjala s kakšno drugo.«
Bila sem užaljena.
»Me imaš za trapo?«
»Ne, to ne. Ampak Veronika..?! Lepo te prosim. Visi na svojih otrocih in na možu kot nobena druga. Saj ne zna šteti niti do pet.«
Zaprla sem oči in posamezne slike tistega prizora so bile dovolj prepričljive, da sem še enkrat odločno odkimala.
»Zagrozila mi je, da mi bo žal. Da se mi bo maščevala, če bom komu kaj čvekala.«
Robertov smeh je bil tokrat malo bolj previden.
»Kaj ti je rekla?«
»Pozna temne sile, nekaj takega. Ne spomnim se točno, ker me je bilo preveč strah. Ko bi ti videl njene oči, ko je stala pred menoj. Bila je kot kakšna čarovnica.«
»Nekaj ti bom povedal. Naša Veronika ni nobena čarovnica. Dal bi roko v ogenj, da drugih moških niti pogleda ne. Manja, takrat si popila kakšen kozarček preveč in…«
Jezno sem potegnila roko k sebi in vstala.
»Kako moreš reči kaj takega!«
Glas se mi je zlomil od pritajene jeze in razočaranja.
Obrnila sem se na peti in stekla proti avtomobilu.
S tresočimi prsti sem se oklenila volana, še dobro, da sem izpeljala prej, preden se je Robert spomnil, da bi mi sledil.
Vem, da mu ni bilo vseeno zame. Poznala sva se že skoraj pet let, na skrivaj sva se sestajala, se ljubila in tolažila drug drugega.
Samo zato sem se danes odločila, da se še enkrat sestaneva in se pogovoriva.
Oblekla sem rdeč kostim, zmeraj mi je govoril, da mi zelo dobro pristoji. Okoli vratu sem si zavezala šal, ki mi ga je kupil za novo leto. Narahlo se našobila, medtem ko je šminka puščala vidne sledi na ustnicah. Močno sem si želela, da bi mi končno verjel.
»Če mi ne bo, če bo še naprej mislil, da se lažem, izmišljujem, potem…«
Misel na to, kaj bo, če bo spet nejeverno zmajal z glavo, je obvisela v zraku. Pustila sem jo tam, ko sem po tihem zaprla vrata za seboj.
Vedno znova sem se vračala k Veroniki. Spraševala sem se, zakaj, za vraga, ji Robert tako zaupa. Pa kaj potem, če je njegova sestra, to še nič ne pomeni. Spomnila sem se marsičesa, ko sva bila pri njej na obisku. Vsi so govorili, da je krasna mama, najboljša žena, idealna pravzaprav. Robert jo je vsakič, ko sva se poslavljala od nje, objel in stisnil k sebi. Ona se mu je dobrikajoče naslonila na prsi in ga pobožala s svojim tihim in dobrikajočim glasom:«Pazi nase, bratec.«
Malo pred Dobrovo, na ravnini, ki se je v oblem loku potem zlila z ovinkom, sem pogledala na uro. Do devetih je manjkalo še dvajset minut, dovolj, da se mi ni nikamor mudilo. Na stranski poti, na levi strani cestišča, je stal bel avto. Pogled sem znova usmerila na cesto, na kateri je veter vrtinčil nekaj jesenskih listov, ki so do pomladne otoplitve ležali pod kupi snega.
Nenadoma je zamolklo počilo. Vrglo me je ob ograjo, na ves glas sem zakričala, z glavo sem treščila ob šipo, medtem sem se znašla na drugi strani ceste, krčevito sem se oklepala volana, ko me je odneslo po strmem bregu, nato me je vrglo na bok in z nezmanjšano hitrostjo sem zdrsela po njivi, ukleščena v pločevini, ki se je kot makov cvet razcvetela okoli mene.
Minilo je nekaj dolgih minut, ko sem končno dvignila glavo, še sem bila cela, nič mi ni manjkalo, moj bog, hvala ti, živa sem, živa sem, je jecljala moja duša, medtem ko so mi solze olajšanja tekle po licu.
Nato se je znašel pred menoj fant, mlad je še bil, imel je skodrane lase, iz oči mu je sijala groza, strmel je vame in divje odkimaval:« Da ste le živi, da ste le živi…!«
Pomagal mi je, da sem se skobacala na plano in ko sem stala pred njim, tresla sem se od mraza in frfatajoče panike, je zašepetal:«Nisem hotel, res nisem hotel, ampak…nekaj mi je reklo, naj poženem in pritisnil sem na plin, zaneslo me je naravnost v vas.«
Stresla sem z glavo. Zdelo se mi je, da nisem prav slišala.
»Bi še enkrat ponovili, kar ste pravkar rekli…«
Začudeno me je pogledal, a je ustregel moji želji.
Zrak je bil presojen in poln vonjav po žveplu. Na slepo sem zakrilila z rokami, poskušala sem se obvladati ob neznanskem olajšanju, da sem sicer ušla peklu, a čarovnici ne.
»Veronika….njene črne sile, nihče drug.«
Misel, ki se je kot zlovešča vrana usedla vame, je pričela kljuvati in lomastiti po strahu, ki me je ovijal v svoje nagnusne šape.
Fant, ki je povzročil nesrečo, je še zmeraj taval v krogu okoli mene in ponavljal, da ni kriv.
S tal sem pobrala torbico, ki jo je odneslo daleč stran od razbitine.
Poiskala sem telefon in poklicala policijo.
»Kdo je povzročil nesrečo?« je nemarno in brez kančka zanimanja vprašal moški na drugi strani.
Hotela sem že reči, da Veronika, a sem se v zadnjem hipu premislila.
Nisem hotela, da bi mislil, da sem nora. Popolnoma nora.
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
