Oni dan pravi Nace:«Če ne bi tako dobro kuhala, bi se s teboj sploh ne poročil.«
Šok, ki ga je ob momljajoči opazki doživela moja soseda Mica ni bil majhen, nenazadnje tudi zato ne, ker je bila že več kot štirideset let prepričana, da sta skočila v zakon zaradi ljubezni, ne pa, da ju je vanj pahnila polna skleda dobrot. Z rokami v boku se je postavila predenj.
»Nisem dobro slišala?« ponovi, za spoznanje zvišanim glasom.
»Kar sem rekel, sem rekel,« se Nace ne da motiti in ker Mica ni pokazala nobene volje, da bi se premaknila z mesta, jo je mimogrede, a zelo nežno, pogladil po zadnji plati, se ji nagajivo nasmehnil ter ji pomežiknil, da se je njena razboritost v hipu razkadila in pomirila.
»Same neumnosti ti gredo po glavi,« je še utegnila zamrmrati, potem pa se je, rahlo zardela, vnovič obrnila h kuhanju marmelade iz črnega drena.
Tudi moja mama je imela navado reči ( zlasti tedaj, ko se ji je zdelo, da sedim na ušesih):«Ljubezen gre skozi želodec- in pika.«
Če je bila jako dobre volje, kar sicer ni bilo pogosto, je še dodala:«Kar ne pogliha postelja, pogliha dobra kuha.«
A tudi ljubezen ni večna in ker je strast- tako kot vse ostale energije- neuničljiva, se že zaradi zakona fizike premakne tja, kjer je več prostora. Če pri tem pristane v loncu, je še dobro, hudič je, če skoči čez cesto.
Zategadelj je logično, da nas neizmerno osreči, ko vidimo, da jedci pomlatijo vse, kar postavimo na mizo. In to do zadnje žlice. Ni lepšega kot trenutek, ko oko ujame prst, ki na skrivaj in mimogrede smukne v že prazno skledo, da najde še kakšno sled slatkostrasja, katerega potem z zaprtimi očmi poliže in odpljubi.
K mizi se zato nikoli ne sede slabe volje, še manj mimogrede. Na jed, ki prihaja na krožnik, je treba čakati v nestrpnem pričakovanju. Z veliko sline v ustih, z očmi, ki se večajo, medtem ko se sprehajajo po skledi, iz katere se nežno kadi, ko se prsni koš vedno bolj dviguje in napenja v nestrpnem pričakovanju. Za začetek si naložimo na krožnik le malo, komaj kakšno sled.
Ne, ne, nikar me ne sprašujte, zakaj je temu tako. Odgovor je sila preprost: pomislite na trenutek, ko nekoga objamemo in stisnemo k sebi…tudi tega pač ne storimo na silo, požrešno in pogoltno, mar ne?
V objemu se počasi naslonimo na prsi, roka zdrsne po licu, potem obmirujemo in si oddahnemo, ko začutimo bližino.
Enako je pri jedi. Prvi grižljaj se dotakne ustnic, da se kar same razprejo, nato jezika, da se brbončice napnejo, vzdrhtijo in poženejo kri po žilah. Ko zobje zameljejo, ja, takrat pa vam nihče ne brani, da za hip ne zaprete tudi oči. Navsezadnje, ko nam dahnejo poljub, ga po navadi uživamo miže, če me spomin ne vara?
To so tudi trenutki, ko tistim, s katerimi sedimo skupaj za mizo, rečemo kaj lepega. Pa ne o vremenu, politiki ali o gospodarski situaciji v državi. Besede naj bodo božajoče, prijazne in sočne, podobne grižljajem, ki nas potešijo odznotraj. Lahko se tudi nasmehnemo, prikimamo in podarimo kuharju ali kuharici odobravajoč pogled.
In ko rečemo:«Lahko dobim še malo?« besede zaplavajo po prostoru, se primejo za roke in zavriskajo od veselja.
Se počutite srečni in zadovoljni? Seveda se. Saj ne more biti drugače.
In zato moram jutri, že zarana stopiti do sosede Mice. Da ji rečem, da naj Nacetove besede raje vedno znova vzame za suho zlato. Kajti takrat, ko gre ljubezen skozi želodec, jo nekaj ostane tudi v zraku. Pa na mizi, ko se zaplete med živo oranžne cvetove lilije, ki smo jo tja postavili za okras.
To, kaj točno je tisti trenutek na krožniku, niti ni pomembno. Konec koncev, kaj pa manjka krompirju v oblicah? Ali repi z ocvirki? Mlečni kaši? Če smo, seveda, lačni, podobno kot znamo biti lačni ljubezni, želodec zlepa ne razmišlja. Tisto pravo, iskreno in globok čustvo pa ni zmeraj le šampanjec in kaviar, mar ne?
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
