Zlate niti

ZLATE NITI

Pretanjeni dim kadila, šelestenje blaga,
zvončkljanje kraguljčkov v ritmu premikov,
komaj zaznavno odtekanje časa...
izza nanizanih gorskih vrhov na obzorju...

Izvir sreče zaslutim v tvojem nasmehu
radost preplavlja razdaljo med nama...
zlate niti ljubezni se v prsih prepletejo,
ko s prosojnimi srci poletiva v objem...

Srečanje

Rezino minute dolg pogled
in v njem na eone skritih let,
oprezno tipanje neizmerne topline,
razkošen nasmeh prek obraza razlit...
združno drug drugemu šepneva:
Ti si...
...

Mati

Siv las ali dva,
nekaj drobnih sledi let
na prešernem obrazu...
gubice smeha okoli oči,
grenkobe krog usen, skrbi na čelu...
a sonce v očeh in sijaj v pogledu....
urno se roka pomokana,
v cvetlični predpasnik obriše....
veselim se te ljuba Mati,
govori objem, ki sledi...

ODE VOZ

Čakajoč na Tvoj prihod,
so usihale zvezde....
v čakanju je odpadalo listje...
presahle so vode in ognji šli v nič...
veter je nosil odmev mojih misli.

Moje sanje so se razblinjale ob čakanju,
dozorel čas je začel gniti...
žejo sem zasula z zemljo...
omahovanje se je prebudilo v megli..
ne bom čakala več...priložnost je mimo...

BISTVO JE OČEM SKRITO

Ne glej v hematit na mojih prsih,
pogleda vanj, še ne vzdržiš....
še vedno se lastnih namer in misli bojiš....
poglej raje v nov val na obzorju...

Črna proga, sred mojga obraza, naj te ne gane...
naj te ne mikajo moje igrače...
z ozvezdja dvojčkov so; te igre ti ne poznaš...
..školjkice vzami in izprazni jih peska...

Ko nekega dne, slediš školjkam domov,
in v njih skrinji odkriješ korenino valov....
z njo in z ljubeznijo, mi z lic progo izbrišeš,
da lahko bova skupaj odšla Domov

LJUBEZNI RAST V ODPUSTLJIVOSTI

Opravičiš se, ker si me ranil,
nevede praviš...in nehote..
položiš moč poboljšanja v moje roke.

Naj zdaj jaz izberem odpuščanje...?
naj vso zamero in jezo presežem...?
naj izmenjavo preobrazim v ljubezen....?

O da, naj bo, ne bom te sodila...
pojdi, ti sočni plod svoje matere,
pojdi in bodi kača...sej odpuščanje še naprej.

Kikuta

Nekaj je v tebi, moj gospodar...
nekaj globokega..nekaj izjemnega...nekaj
hitrega in veličastnega, neskončno dokončnega...
..zmuzljivega vsem, ki niso v trenutku...
ne morem ti, očarana, ne slediti...

tvoji prsti...dolgi in nemirni,,,
ustvarjeni za moje strune..
objem - toplo zavetje, kot bambusov gaj..
usne kipeč vrelec medene sladkosti..
oči odločne, jeklene in neizprosne..

Rada tvojim korakom sledim vdano,
s krvjo na obrazu, na tvoj dotik čakam,
ko z globino glasu me že žametno božaš..
s čvrstim prijemom, me nežno razgrinjaš...
...dvojino izgubljava...padava v Eno...

NE ZALJUBLJAJ SE VAME

Ne zaljubljaj se vame....ne bom ostala...
še predno leto spremeni svoj čas,
bom naveličana odšla...drugam...

Nikar si ne slikaj romantičnih shem,
ni ljubezen ta ogenj, ki v mojih očeh ždi,
je le trenutna, vroča in žgoča, strast do bizarnega,
le posledica kaosa mojih čustvenih stanj....

Ne zaljubljaj se vame....ko odidem, boš trpel....
vnaprej ti povem, kar morda še ne slutiš....
davno tega, sem morja izjokala, neprizadeta do solza sem postala...

ENKRAT NEKOČ

Nikar ne tarnaj, ne odganjam te za vedno...
nekoč, morda, prideš spet...
ko moram postane morem,
in se morem spremeni v hočem...

Ko preprostost dobi jasnost,
tedaj te ubranost na krilih prinese,
v neizbežnost, brez vprašanj...
...takrat, ko postaneš odgovor....

Zajahati slona

Redko, a včasih,
se mi zahoče pristati.
S svobode neba - lepote širne,
na zemljo, na grudo omamno stopiti...
med cvetjem in drevjem hoditi...

Zajahati slona, pobožati tigra,
z zajčkom v naročju in sinico na rami,
noro in divje plesati po travi...
se v slapu umivati, čez potoke skakati,
včasih, o včasih, tako lepo je pristati.

In redko, a včasih..
ga srečam...in me vznemiri...
privlačnih oči je in čvrstih rok...
ustnic s katerih se med in pelin cedi...
vsakokrat malce drugačen, pa vendar on...

Misli mi bere, kot del mene se zdi,
ko se drug v drugem potapljava...
v opoju, v sladkosti, v trenutku, ki traja...
In potem, čez čas, ne vem zakaj...
mi preneha brati misli..

Čas se obrne, postane mi tuj...
čarobnost izgine..., je bil res on..?..
ali zgolj eden njegovih prividov?
Spomnim se, da nisem od tukaj,
razširim krila in odletim...v Svobodo - Domov.

Kako sem postala

Na begu pred njim,
ki me je imel za svetnico,
sem se zatekla na otok v osamo.
Nisem to, za kar me imaš,
sem gluhemu zastojn govorila, ni slišal...
Njegova predstava je glasneje odzavnjala v njem.

Noč na obali otoka,
prijetno dišanje borovcev,
zvezde mežikajo v mesečini,
šum vetra uglašuje zven valov....

Nenadoma je stopil iz teme...Anunak...
bil je natanko takšen kot v sanjah.
Pogled je žarel kakor magnet svetov,
kri v meni pognal je v vrtinčasti ples...
Šššššš, mi je s kretnjo preprečil besedo,
razgalil moj vrat in zagrizel ..ko je val glasno treščil ob skalo..

Eksplozija barv in zvokov,
in to ščemeče drhtenje, ki v ogenj spreminja kri...
Vzel mi je nedolžnost...
Postala sem lačna

GOVORIŠ O LJUBEZNI?

Praviš da me ljubiš?
Jaz pa ti nemo velim - pokaži.
Tiho, le tiho - beseda oskruni skrivnost.

Praviš, vse bi mi dal?
Jaz pa vem - v resnici si me želiš vzeti....
izražaš se z dati, ko hočeš jemati.

V trenutku - izginiti ali biti,
se le vedno odločiš zase.
Govoriš o ljubezni? Molči, ah molči!

Pozoren bodi, kar počneš

Pozoren bodi, kar počneš....
hrbet ni obraz,
v novem krogu, povem ti,
v novem krogu te čakam ponovno,
pred vrati s ključi, za nov, večji svit.

Pozoren bodi, kar počneš,
kar seješ, to boš žel,
ko prehodiš ta red, se srečava spet,
boš zrl moj hrbet ali obraz.....
kaj naj ti rečem - prejmeš to kar daš...

KJE - KOMU-KAKO - ZAKAJ

Prihajal je,
vedno..., ko se mu je zahotelo.
Z videzom od sveta zavrženega boema,
ki je končno našel zatočišče...
KJE?

Maska ponižnosti in nesigurnosti...
dolgo je skrivala narcisoidno brezbrižnost....
s skromnimi darili je prikril svojo lakomnost - sam pred seboj....
z raztresenostjo - nepozornost...
KOMU?

Segjoč po zvezdah je teptal zemljo,
hrepeneč po svobodi, postavljal meje.....
želeč si sprejetosti - zavračal....
koprneč po ljubezni - strahoval.
KAKO?

Jokajoč nad tem kar žanje, ni gledal v to kaj seje...
trudeč se za aplavze, je pozabil ljubiti..
kar je v samozadovoljstvu pritegoval k sebi, mu je postajalo v breme....
Nekoč je našel zaprta vrata ....ni razumel
ZAKAJ?

Prepričan je bil,da žanje,kar je skrbno sejal
njegova ljubezen je presegla aplavze...
gledal je zvezdo in se na trenutke zavedal,da želi nedosegljivo...
vendar ga je misel nanjo izpolnjevala z resnično toploto...
Nekoč je našel zaprta vrata...ni razumel
ZAKAJ?
Res ne bi vedel...

Hvala Mark

Odpiram se

Odpiram se, kot krvavo rdeč nasmeh,
ostudna žival, za katero sem verjela,
da je človek - me rani....
s smrdljivimi čekani se zažre...
...v mojo sredico....
zvoki, gibanje, besede, čustva, namera...
..trga hijena mojo živost,
da napolni svojo votlo praznino...
topo, kot hlad, ostro kot led...
Stisnem pesti in jih razprem,
naj udarim nazaj, ali glavo upognem,
čakajoč, da pelin v meni postane med...

IGNES & AQUA

Druge sva vrste, ti in jaz,
ki le za kratek hip se sestane...
Ti mila vodna ptica, v kletki rojena,
si zaščitnik dolžnosti, zastrupljen z zaobljubo,
zato boš umrl, da se znova rodiš...
In ko se led v vodo stali, se tvoja duša predrami...

Jaz pa nisem od tega sveta, snovnost je moja obleka,
z dihom prenavljam jo in ozdravljam,
knjiga prerajanja zame več ne velja,
dogodki zunanji v zavesti ne puščajo sledi,
vladajo mi drugačni zakoni....
do dna izgorjena, se moja duša iz pepela predrami...

CANDRA

Pozno prihajaš domov,
mi tvoje besede hite v uho,
čim vstopim...
Z grenkobo pelina me polnijo,
se z očitkom v srce ujedajo....
ti meni očitaš, pomislim?
Ti, ki postajaš ljubica vseh,
ne da stopila bi iz hiše?
Kakor z lovkami, jih ovijaš,
z mislijo jih privabljaš, z besedo omamljaš...
candra....
V tebi je bil nekdaj dom...najin...
bila je zvestoba, ljubezen in sij,
zdaj z drugimi deliš svojo bit,
vsakdo te lahko ima...razgaljenka..
v sliki, besedi, v misli, občutku...
a iz tvoje lupine, v mrak reže glas:
pozno prihajaš domov...
candra....

Danes mislim nate

Danes mislim nate...
moje telo stresa, ogenj ga oblizuje,
lakoto po tvojem dotiku budi,
pogledu, ki zamrzne smeh in kri
požene v samodejno gibanje.

Danes mislim nate...
hrepenenje napolnjuje prostor,
tam nekje, kjer je srce,
želja silna, vroča, žgoča, nora, divja...
strast, ki zamegli razum.

Danes mislim nate...
vse v meni vpije po tebi, kliče,
po tvoji tišini, po tvoji bližini, po vonju,
po kretnji, ki vzgiba mojo bit
in si jo vzame.

Šibaj

Ko drhtenje besa me prevzame,
grizem, praskam, prham, cvilim...
ne, ne bodi takrat na moji poti,
ne moreš jo odnesti brez ran.
In dam si duška, vse izpraznim,
da bi ne imelo več kaj boleti.

In ko hočeš oditi, je jasno,
življenje mi šepne zelo glasno,
da nisi več vreden moje pozornosti,
ostane je veliko za druge stvari,
aleluja, spet prihaja nekaj novega,
vem da bo še lepše kot prej
- vsakokrat je.

Mark in Taja :ODSEV

....
Poslušam reko,
kako se bohoti
in se smeje...
kako govori...
venomer ponavlja...
mar ne razumeš?
mar ne veš?

Slediti toku,
brez postanka...
iti naprej,
preseči ovire
in biti gibalo...
kot reka,
ki teče.....

Postajam reka..
imam dva obrežja..
skoznja se prelivam..
šepetam zemlji, hranim rastline,
žuborim zvezdam...
mežikam popotnikom...
hrepenim po luni....

Slišim ko mi govore,
voda in luna sta eno...
pa vendar...
o luni le sanjam, odseva v meni...
zrcalim jo popolno...
a seči ne morem po njej.
Ko zaobjamem njen odsev
s svojimi nežnimi valovi...
se mi izmuzne kakor privid...
ki mi prepeva:

Postajam luna...
vsi menijo da svetim,
noč razsvetljujem,
se v vseh vodah iskrim..
navdih pesnikom sem
in zaljubljencem milina..
a sem mrtev kamen...
le sonca odsev...

MARK in TAJA: Rojstvo zvezd

krik tišine....
predramljena budnost.....
meč teme prereže luč....
razprši se na vse strani
tema zažari - spremenim se vate...


Spremeniš se vase...
v to,kar si vedno v resnici bila...
darilo je le stikalo za luč,
katera je prižgana
in sije...
in je zvezda...