Izpraznjen vrč

Človek je buba


Na zunaj mrtev, se znotraj spreminja,
ne bo se več plazil in še ne letel.
Človek hodi, hodi in spi...
Na zunaj mrtev, od znotraj živ,
kar si želi in kar je prav,
ni vselej ista stvar, človek blodi...

v njegovem središču se čudo godi.
črna se tema v posodi dani - v svetlobo zori.
Ni več gosenica in še ne metulj,
vedno razpet med že in še ne,
človek je buba...

KO OLJKE CVETIJO

Ujetnik aspekta realnosti,
ki odgovarja tvoji naravi,
si ujetnik v mehurju lastnih zaznav....
spusti....
Razbij te zidove, polomi okove, zdrobi prepričanja...
Smisel? Potrebuješ smisel, da bi začel?
Ni mar privlak svobode dovolj močan?
zaženi....
Poišči razpoko med svetovi, oko odpri in vstopi...
Postani resnica, izdihni ljubezen, zaznaj se kot luč...
Odlašaš? Se oziraš nazaj? Sprašuješ kako, kdaj, zakaj...?
Podvizaj se, oljke so sredi cvetenja, odgovor je...
zdaj!

Široko nebo
odsev v oceanu,
ogenj na nebu,
voda na zemlji....
človek kot ogledalo in vez.

PREROD

Skok iz opredelitev v morje enakovrednosti.....
utapljanje v negotovosti, odmiranje v sebi.
Hlastanje za smislom, lovljenje cilja,
ko je konec poti....

In...kar naenkrat, Luč - Slapovi Luči...
prvi vdih ekstaze novega rojstva...
V njem pot postane Pot...
..ime mi je Zaupanje

PYTHIOS

Tebi v čast, se je večni ogenj prižgal,
tebi so služili vsi žuboreči izviri.
S Parnasa si se spustil sin Lete,
ubil kačo, ki je čuvala melodijo svetlobe.

Zavojevalci so uničili tvoj tempelj,
omfalos umetnosti in lepote,
središče vseh videnj in modrosti.
"..utihnila je žuboreča voda..."
je rekel njih sel in si umil roke.

TEMNA LUČ

Strašljivo je magična,
tvoja ljubezen Ljubljeni,
mogočna je tvoja prisotnost,
med tem, ko te ni...
storiš vse, ne da bi storil karkoli....
Nerazumljivo mi daš doumeti,
neotipljivo me obtežiš...s svojim pogledom...
Ni te ko si in si ko te ni...

K TEBI KLIČEM MOLČE

Plazim se v čvrstem koraku,
upognjeno kobacam se, v pokončni hoji,
se spuščam na goro in plezam v dolino,
zate - ki hodiš po vodi.

BANI MAŠIAH

Dvignjeno žezlo Izraela,
Zvezda iz Jakoba izhajajoča,
hromi pod pogledom Tvojim, kakor jelen skače,
slepi spregleda in gluhi zasliši Tvoj glas.
S trpljenjem odprl si kraljestva svojega vrata,
odrešil nevredne, a ljubljene - za svobodo.
Tebi pripadam Resnica.
Tebe ljubi moja duša.

Nov dan

Na nebu Aurora s svojim Jutrom zapleše
njun rožnati ples danitve...
Budnost vdihnem...izdihnem sanje...
Hvala

Koncert drobnih ptičic mi zleze v uho
nežen spev o kipečem dehtenju...
Bistrost vdihnem...izdihnem kalnost...
Hvala

Okopan cvet v rosi mi razširi pogled
vonj zemlje se z vonjem ljubezni zlije...
Radost vdihnem...izdihnem gorje...
Hvala

Skozi iskreče oči se mi Stvarnik smehlja
On sam v telesu, ki v Njem prebiva...
Sebe izdihnem...vdihujem Življenje.
Hvala

Roditi se od zgoraj

Kadar v senci življenja, duša na kratko zaspi,
ko le v zemlje krvi ležijo vezi,
obnavljajoč se krepijo zidovi nestalnega...
na svoj zankasto pretkan način logičnih sleparij....

Zanko da zanka, do popolnega mraka,
koprena bleščava, prek oči stkana....čute prevara...
to silno blestenje, kakor sonce se zdi....
da, to je sonce, čutom um pritrdi.

Ko pa morda, se kdaj duša spet zdrami,
popokajo sponke umetnih bleščic...
čuti se zdrznejo, logika poči, um potres doživi..
razklene v nebo se in otrok se ponovno rodi...