videvam te
večinoma zvečer
na hodniku
ko v zadregi iščeva svoje ključe
vsak v svojem žepu tišine
kakor da naju ni
sloneč na berglah samote
s tresočimi rokami
končno olajšano sezuješ
nadležen odmev svojih korakov
preden vstopiš v svoje stanovanje
svetloba je ogrinjalo noči
in smrt je le krinka
da se lahko izogneš ljudem
vem
da ti je toplo pri srcu
ko navsezgodaj
v ptice tlačiš nebo
in jih potem počasi
z največjo nežnostjo
spuščaš nazaj vase
od koder si jih vzel
in vem
da si ti tisti
ki mi vsako jutro pred vrati
vedno znova vrneš
mojo izgubljeno senco
zvečer
na nočno omarico
previdno odložiš
umetno zobovje molka
in požanješ temo
ki si jo prejšnji dan
posejal v svojih očeh
iz njenih luščin
napolniš svoj vzglavnik tesnobe
in s samoto nagačiš
stene svoje spalnice
točno tako
kot si zamišljaš
svojo krsto
vse je predigra smrti
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
