7. spev
Ni srečen, kdor gre v mesečini
pogledat svojo dol gomilo.
Samoten je tak kraj v tišini,
srhljivo v kamnu sporočilo,
da tu je našel mir in večnost
( da vse, kar ni se izpolnilo,
ujeto zdaj je v breztelesnost ).
Zavida v spanec tu sprejetim,
ki ni jim sojena neznosnost,
da z upom zdavnaj že ubitim,
bi vračali se v čas spomina.
Zavida še celo prekletim,
saj hujša je od muk praznina,
ki zeva med nočjo in jutrom,
ko se potika duhovína.
8. spev
Pa vendar vsako noč z nemirom,
ki lémurska ga sla podžiga,
gre spet na jago z nočnim vetrom.
Ponovno se odpira knjiga,
zalita že s pečatno smolo,
razpisan je prizor »intriga«
in v njem zgodi se smrt s pištolo.
Ob luni gleda spečo ženo,
kot včasih jo je gledal golo
( z odsevom daljnim posrebreno,
z obrazom še dekliško lepim
v bonaco spanca potopljeno )
in skoraj ji s sočutjem slepim
za hip odpušča grde grehe.
Nato pa le s pogledom topim
se strmo dviga spet nad strehe,
kot bi se reševal iz vode.
Beži med movjem brez utehe
skoz mreže pajkov zle usode,
želi si le še ( sam in bloden ),
naj meč svetlobe ga prebode.
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
