Za tistimi toplimi, skritimi očmi
tičijo zverižene serpentine Zakajev.
Za tistimi prebitimi, votlimi rebri
je srce še vedno polno Mordajev.
Utripa na papir, s poskritimi kriki:
tistega, ki ga nismo razumeli.
Z besedo vliva laži v kozarce resnic.
Da bi ga končno pokončali?
Ker ne prenese več lastne vzdržljivosti?
Ne prenese več lastnih globin?
Zato se je zožilo na droben svet serpentin,
ki vse bolj grobo odzvanjajo lastni odhod.
Najbrž ne boš nikoli verjel:
razumem te, ti, utripajoče srce.
Zato ti odpuščam.
Odpuščam ti vse.
Odpuščam, vendar ne pozabljam.
V čakanju, da se na mojem srcu
zaraste razparana sled tvojega biča,
stopam - naprej - proti soncu!
A ti nisi več tisti, s katerim
želim skupaj puščati sledi
in potovati v tišino,
kjer svet besed ne boli...
(julij, 2008)
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
