Frenk Tominec - Tudi vesolje se sprašuje, kaj se skriva v moji kleti

Spoštovani ljubitelji poezije. Pred vami je druga pesniška zbirka Franca Tominca, ki je izšla le dobro leto za prvo „Jemanje iz škatle“. Le-ta je bila med bralci na mah toplo sprejeta, odmevna pa je postala tudi v širših kulturnih krogih.
Franc Tominec je človek z neverjetno ustvarjalno energijo, vsestransko angažiran humanist mnogoterih talentov, ki so mu vse bliže poezija, fotografija in slikarstvo;- predvsem pa je človek, ki mu je blizu človek. Kot buden in občutljiv opazovalec sledi zaznavam in mislim. Pesmi so neposreden vpogled v njegovo ponotranjeno doživljanje motiva. So kot upesnjeni dnevniški zapisi, v katerih v rimah ali s prostim verzom posreduje doživljanje sveta in ljubezni na pravi poti.
Pesniška zbirka s pomenljivim naslovom "Tudi vesolje se sprašuje, kaj se skriva v moji kleti" predstavlja svojevrstno nadaljevanje zapisovanja utrinkov in fragmentov, ki se nizajo že od izida prve pesniške zbirke. Avtor je v iskanju življenjskih resnic in smislov izpovedno oseben, iskren, prizemljen, a vedno verujoč v nevidne in magične sile univerzuma, neskončnega prostora, ki ga ne ločuje od svojega jaza. Zato malce hudomušno, a hkrati čisto resno in iskrivo pritrjuje srcu, vesolju in zemlji. Tudi v tej pesniški zbirki namreč premleva lastno stvarnost skozi kolaž raznih osebnih refleksij, iz katerih lahko razberemo, da gre za pronicljivega in mestoma domišljeno kritičnega avtorja, ki s svojimi petimi čuti predstavlja medij. Svojo poezijo odpira še dlje. Iz pesmi veje duh sodobnega časa, svoboda in bogastvo metafore. Avtorjeva besedna igra in izpoved nas nagovarjata in spodbujata k razmišljanju. Na tej svoji poti nas vabi v topel in razumevajoč dialog. Na svoj enkraten način se nam razodeva kot tihi in prijetni tkalec stihov, ki je svoje najgloblje resnice in spoznanja prelil na papir. Besedno vešče in izpovedno jasno iz bralca izvablja željo po izkustvu, uvidu in k pogledu, da poteši svoja iskanja in poskuša najti svoje odgovore. Raziskuje vse odtenke (svojega) življenja, v vsej njegovi veličini in globini, v čustvih, razpoloženjih in dejanjih. Ustvarja svetlobo in nakaže pot, kako pogledati v, čez in skozenj, kako premagovati razdalje v sebi in se približati lastnemu izviru in izhodu. Poglabljanje v notranji svet je hkrati poglabljanje v namero, da ta svoj svet približa človeku, ki je morda zaradi svoje nevednosti in neznanja potisnjen v kot. To je zgodba o nenehnem nastajanju in minevanju, o ljubečem bitju srca in univerzuma, neločljivo spojenega z energijo Erosa kot žive snovi in večno navdihujoče sile, ki poganja in osmišljuje življenje. Umetnost doživlja in pojmuje kot večno idejo in gibalo celotnega stvarstva, ki ga razsvetljuje ljubezen kot večna življenjska sila in moč doživetja. Gre pravzaprav za neprestano večplastno prepletanje misli v ustvarjalne dimenzije neke celote. Pred nami se tako razkriva njegovo specifično podobje v vseh možnih čustvenih odtenkih od veselja in humorja do žalosti in melanholije, od nežne lirike do dramatične ostrine. Fotografijam včasih sledijo tihotni odzivi kreativnega procesa, ki najdejo vidno obliko v pesmi. Kdaj drugič v stihih in izpovedi razvozlava vozle (naslova) ali obratno. Išče rešitev in pravi zven. Včasih celo prestopi mejo dualnosti in svet doživlja v enosti.
Tominec namenoma ne prebira druge poezije, da se tako oddalji od vpliva, saj hoče biti samosvoj. Kot pravi, je sam sebi eksperiment. Ne skriva emocij, napak in vrlin. Zaveda se, da je z vsakim novim spoznanjem bliže sebi. Skozi lastno izkustvo duhovnega potovanja v svojem slogu razvija svoj stavčni red in svojevrstno percepcijo realnosti, predstavlja zrcalo svetu, ga doživlja kot urejeni kaos, ki ga v vsaki pesmi znova strukturira okrog svojih prvinskih občutij. Izrazno in sporočilno impresivni so tudi kratki zapisi v haiku obliki. Pesniško zbirko imenitno dopolnjujejo izvirne, prvič objavljene ilustracije akademske slikarke Irene Kazazić.
Franc Tominec je s svojo pozitivno in humano naravnanostjo v pesmih in fotografskih zapisih že večkrat uspešno prodrl ne le v domači, temveč tudi v mednarodni kulturni prostor. Svojo poezijo niza v duhu časa in sveta človeka, ki ju od pradavnine neločljivo povezujeta ista bit in ideja.