Prekletstvo sveta!

Muha na kovancih,
denar je beda,
svet išče zrcalo
svojega gnoja
v ljudeh,
ki bi dali kri
za zabavo ljudi,
za lasten mir pred svetom.

Egoist je svet!

Nimajo dovolj
gnojnice v svojih žilah!
Kot svinje so,
ki rujejo po tujem, nedolžnem telesu!

S pestjo udari moja duša
po mizi njihovega
okrvavljenega materializma!

Bes!

Kot zmaj kuham
njihove grehe v loncih
svojega srca z ognjem prezira!

Nagnusen je njihov
sok strasti po pohlepu.

In potem je tu ona.

Padli angel umetnosti
nad njihovim dojemanjem je.
Zanjo joče moje srce,
ker jo s kremplji sovraštva
režejo po telesu njenega srca,
ki mi je tako milo,
da bi poslušal bitje
njene ljubezni v večnost!

V preziru do sveta,
ki je v njej našlo
ogledalo svojega obraza,
se spomnim nanjo.
In tiho jočem,
ko se grizem za pesti,
ker resnično nočem,
da ona kdaj trpi!

Spet slišim kaplje,
kako mi šepetajo,
da me ona ljubi.

In ko curek besa
preneha zalivati moj plamen duše,
razmišljam, kaj sem storil.

Ne spomnim se več.
Čutim le še utrujeno srce,
ki je razbesnjeno tolklo
po stenah mojih prsi.

Sedaj le še jočem,
sprašujem se,
ali sem storil prav,
ko sem zapisal bes...

Morda sem šibkejši,
kot sem si mislil.
In strah me je postalo,
da bo v moji šibkosti odšla.

Kot Satan je bes
polnil moje misli,
siskal žile mojega srca,
da bi ne mogla teči kri
iz žil mojega telesa,
četudi bi si jih prerezal.

Da ostanem živ,
čeprav mrtev bi ležal
na trati divje melanholije.

Ne bom lagal.
Ne bom prikrival,
kajti tudi njene besede
so bile čiste
kot sveža studenčnica.

In tako podajam moje besede
na pladnju resnice iskrenosti,
okrvavljene s krvjo
zdaj že treh ubitih mesarjev
iskrene ljubezni.

Strah-prerezal sem mu vrat,
da je kri tekla iz arterij
kot pete strahopetneža!

Dvom-zaklal sem ga v srce,
da je mrtvo še pognalo
zadnjo kapljo krvi
po telesu nezaupanja!

Bes-utopljen je zaplaval
na gladini najine ljubezni,
v kaero so pljuča izpustila
poslednji dih sovraštva!

In tako odšli so poslednji,
ki ubili bi ljubezen.
Jaz ostal sem z njo
v svojem mirnem srcu.