Enkrat v trenutku se poljubi s sabo

Preboden si od tisoč in sto misli
Utrujen od milijonov teh laži
Ne pusti si ukrasti svoje biti
Gredoč po tisti poti ki beži
Enkrat v trenutku se poljubi s sabo
Resnici čisti mi poglej v oči
Šotore duše vzemi si za vabo
Edino to se PRAV lahko zgodi
Ko gledaš boš nazaj v svojo glavo

Iskal privide ki so prej bili
Gorelo eno samo sonce pravo
Objelo te bo s toplimi dlanmi
Rodilo tisoč solz a večjo srečo
Jutro in dan sta to kar hočeš ti
Uteha? Najdeš jo neopotečo
*** *** ***

PREBODEN SI OD TISOČ IN STO MISLI,
od vseh vprašanj, ki rastejo v temi,
od solz in bolečin iz rodnih jasli,
od groze, ki brez konca se ti zdi.
Od pesmi, ki ves zven so izgubile,
od rim, ki prazne bodejo v nebo,
od žensk, ki so se v strahu tvojem skrile,
ki pravijo, da zate tja gredo.
Ki so 'zgubile se, a ti ostajaš,
še vedno iščeš nove pomoči,
čeprav dejansko v sebi se razkrajaš,
utrujen od milijonov teh laži.

UTRUJEN OD MILIJONOV TEH LAŽI,
zavej se vendar sreče svoje prave,
ne išči več med praznimi ljudmi,
ne stoj na robu podarjene slave.
Rodil si v času se, ki slab je, vem,
a slab za vse in ne samo za tebe,
ki ne pove, kaj smem in kaj ne smem,
ko marsik'tera zdravih rož pozebe.
Ko treba je modrosti prave ti,
ko je najtežje laži pobegniti,
ko vsem se zdi, da več rešitve ni;
ne pusti si ukrasti svoje biti!

NE PUSTI SI UKRASTI SVOJE BITI,
še sem, ki dala bi ti pravo le,
ki ljubim te, a nočeš mi verjeti:
ljubezen taka nikdar ne umre.
Poglej na drugo stran življenske niti,
ker vse je, kot je prej nekdaj bilo,
kjer znajo še ljudje za kaj živeti,
kjer rože ne le rastejo - cveto.
Kjer Graham Bell iznašel telefon je,
kjer upanje potrebno še leži;
ne hodi v prazno vse tja do Bologne,
gredoč po tisti poti, ki beži.

GREDOČ PO TISTI POTI, KI BEŽI,
ne najdeš nikdar, kar življenje daje,
'zgubiš se v najbolj črni pravljici,
se zdi ti le, LE ZDI, da veš, kaj prav je.
Ubijaš v sebi, v srcu, dan od vseh,
pozabljaš na vijoličnost narave,
na mavričasti vonj v nekih laseh,
na duše tisoče, ki so še zdrave.
Bila pomlad je, nikdar ni PREŠLA,
še zdaj ponuja veličastno zmago,
ima za vse - tebi najraje da;
enkrat v trenutku se poljubi s sabo.

ENKRAT V TRENUTKU SE POLJUBI S SABO
in našel boš, kar iščeš že ves čas:
resnico, ki boli, a hoče Zmago,
ne najde bela smrt nič prej do nas.
Resnica - najčistejša bolečina,
ni bolečina le, v njej radost ždi,
blesketajoča, nepoznana mina,
čeprav nekoč se v kosce razleti.
A pride zopet, lepša še in večja,
kot novo seme zrase iz prsti;
ne do Bologne, stopi do porečja;
resnici čisti mi poglej v oči.

RESNICI ČISTI MI POGLEJ V OČI,
saj nočeš nama ubiti prave duše;
ne pusti, da te nosi tok laži,
da ni te več, ko skriješ se pod ruše.
Hlasta po tvoji, ki se skriva ji,
ponujena se roka v prazno steza,
če lestev se izgublja med lažmi,
naj noga več ne ve, kam naj še pleza?
Komu naj moč dam, ki tako tišči,
ko rada bi jo le delila s tabo?
Te strah je? Vedi, da boli.
Šotore duše vzemi si za vabo.

ŠOTORE DUŠE VZEMI SI ZA VABO,
tam skriješ se brez ničevih laži,
če žalost najdeš - spet je mina - šla bo,
razbila se kot prej - in že je ni.
Zakaj lagati? Še prišla bo nova,
a šotor duše vedno tu stoji,
poklanja vselej novega pokrova,
resnica tu je, laž sama zbeži.
Če ljubiš bolj Tebe nevredne sanje,
če praviš: ''Šotor v dežju preperi!''
''Ni res,'' povem ti, ko spet stopim vanje;
edino to se PRAV lahko zgodi.

EDINO TO SE PRAV LAHKO ZGODI,
da šotor se postavi 'z take niti,
da ko povodenj nadenj se spusti,
ga moram le na soncu posušiti.
Ni važno, kje ti hišica stoji,
ni krajev, kjer nikoli ne dežuje,
je važno le, če v njej se kaj kroji,
če raste kaj, če kaj v njej se kuje.
Če palček travico v njej sadi,
naj ta mu bo v veselje čisto pravo;
boš videl, kako majhne so skrbi,
ko gledal boš nazaj v svojo glavo.

KO GLEDAL BOŠ NAZAJ V SVOJO GLAVO,
boš rekel: ''Je bilo, kar je bilo,''
šele po dežju stopil v rosno travo,
ko bo najhuje mimo že odšlo.
Ni dež zato, da bi se mu nastavljal,
zato je, da izčisti se nebo,
res ne zato, da bi se zoperstavljal,
za rože le, ki naj v cvet gredo.
Zakaj bi sebi samemu odklanjal,
zakaj bi moral biti, kjer grmi
zakaj bi rad le hude sanje sanjal,
iskal privide, ki so prej bili?

ISKAL PRIVIDE, KI SO PREJ BILI,
ki sploh jih ni, ki so le prazna sanja,
ki misli ti spreminjajo v smeti,
ki glodajo kakor hijenska kanja?
Postavi hišico kjerkoli si,
posadi tam, kar srcu se zahoče
in naj se le iz dimnika kadi;
naj nikdar se ne dela, kar se NOČE.
Naj bil si že ustvarjen iz prsti,
ali kako drugače dan v naravo,
vedi, da vselej bo, ker več jih ni,
gorelo eno samo sonce pravo.

GORELO ENO SAMO SONCE PRAVO
in ni se bati, da bi kam odšlo,
spustilo se bo mnogokrat na travo,
zvečer zatonilo - a zjutraj VZŠLO.
Kdor ljubljen ni, ta naj se joče v jasi,
kdor ljubljen je, ta naj se tam smeji,
kdor ljubi, išče naj, kar JE, med klasi,
morda še kdo iskati si želi.
Morda se najdeva na širnem polju -
da se ne vidi - take teme ni,
in nekaj v neskončnem JE vesolju,
objelo te bo s toplimi dlanmi.

OBJELO TE BO S TOPLIMI DLANMI,
ti dalo, kar nosilo vselej s sabo,
preganjano od morastih zveri,
pokazalo se nežno ti in blago.
Ker skušali mu bodo pot zapret',
morda nekoč bo plaho obnemelo,
a če boš znal zategniti vajet,
kaj kmalu bo ponovno razumelo.
Morda kdaj zbodlo te bo v sredo ran,
morda kdaj tlačilo te v prazno vrečo...
toda, pomni, nesojeni tiran:
rodilo tisoč solz, a večjo srečo!

RODILO TISOČ SOLZ A VEČJO SREČO,
ki zrase le iz bridkih bolečin,
a prej zaceli rano ti skelečo,
ne pahne te med čredo razvalin.
To sonce te z vso močjo objame,
ne sveti nate le, za vse gori,
in ko ti včasih toplost svojo vzame,
ne vzame tebi le - vsem zbeži.
Zatorej stopi na to stran življenja,
kjer misel s srcem v isto smer hiti,
kjer tako je, kot je, pač ni slepenja;
jutro in dan sta to, kar hočeš ti.

JUTRO IN DAN STA TO, KAR HOČEŠ TI,
kar srce si želi in duša kima,
kar dano ti je, da se prebudi,
ne zlomi, kot odpadna steklenina.
To žge te že ves čas, to te boli,
kar dobrega je, mora se razrasti,
kdor najde ne, naj v sebi obdrži,
povem ti še enkrat: ''Ne daj si ukrasti.''
Tvoj videz lep je, preseneti svet,
pokaži dušo lepšo še, blestečo,
in ne sprašuj, zakaj ni vse le med.
Uteha? Najdeš jo, neopotečo !

UTEHA? NAJDEŠ JO NEOPOTEČO !
Kje? Le poišči, v sebi, v meni, v tem,
kar kljub vsemu še vedno nosi srečo,
to vse je, kar lahko ti zdaj povem.
Ne lažem ti, še najdeš bolečino -
če vse bi med bil, ne bi vedeli,
da med je, da ni zastrupljeno vino,
ki z barvo varno zaslepi oči.
Ljubezen in umetnost in kultura
so tri edine prave radosti,
vse drugo - čakanje. Tiktaka ura.
Ne bodi več se ! Misliš ?! Torej si.

(julij, 1990)