Igra steklenih biserov

Prišel si, ves vesel in nasmejan, po dolgem, dolgem času.
In vprašal me, če biser kak imam, da bi igral se, dlan v dlan.
Stekleni biser dala sem na plan, saj željna sem bila igrivih sanj.
Igrala sva se nekaj dni. In - - - zdaj te ni.

Se ti ne zdi, da igra z biseri je sveta, da steklo krhko hitro se zdrobi?
Da bo prepozno spet nekoč - čez leta? Kaj tudi tebe nič kaj prida ni!?
Al' te je strah?

Ostajam sama, vedno sama v svetu in to me vedno bolj in bolj boli.
A nočem poteptati svoje igre. Steklen bom biser skrbno spravila.
In čakala, da srečam tistega nekoga, ki tudi biser spravljen svoj ima.
In rad ga da! Ker ve, da je za dva!

In z njim se bom igrala dlan v dlan. Igrala dan na dan, na dan na dan.

Pa me je strah!
Ne le, da biser moj, da še te sanje bodo se zdrobile.
Strah je Gospod! A jaz sem jaz. In grem naprej.
Čeprav ne vem. Priznam! Ne vem, ne vem!
In vidim le še repek upanja. A ta daleč najslajše se smehlja!

Če kdo vse to lahko bi razumel, bilo bi ne napisano nikoli.
Saj vem, jaz vem, pa morem kaj za to? Živim! Trpim in se učim.
In ljubim. Vedno znova ljubim.

Vem. Stare tise jočejo z menoj. Njihov obraz je tisočletno lubje,
razbrazdano od strel, od sonca. Še vztraja, še, še noče konca.

Nič nočem biti, veš, nič nočem biti.
Živim, ker sem in vem, da se ne smem ubiti.
Kar je, to mora biti, tak je zakon!
Kar mora biti, je. Veš ti, vem jaz!
Vsi vemo, a ne vemo vsega,
ker v srcih je še vedno strah in mraz!
In zmeda!

(junij, 2002)