PUSTNA KEPA

Naslov sporočila: PUSTNA KEPA Pet 21 Jan 2011 - 16:34

Stal sem pri v vhodu v Hegenvart vilo (tako se je pisal bivši lastnik stanovanjske zgradbe v izven sodnih pobojih leta 1945, likvidiran in pokopan nad Žlahtičevo žago, tudi njega so »pospravili«. Danes je v tem poslopju-vili sedež krajevne skupnosti). Fram 1953.
Sneg je močno padal in kar prave krpe so padale z neba. Povsod je bilo obilo južnega snega, veje po sadovnjakih in v gozdu nad našim stanovanjem so se kar šibile pod težo novozapadlega snega, za reveže gnojila. Tako so februarskemu (južnemu) snegu pravili ljudje tedaj in še danes tako govorijo ponekod v Sloveniji. Še posebej ga je bilo na cesti, ki se je spremenila v pravo brozgo. Takrat v povojnih časih se ni tako plužilo cest kot danes in ni bilo soli; mislim tiste ta prave za posipavanje cest. In nihče še pomisliti ni upal v tistih časih demokratičnega državnega vodstva, da bi za to krivil koga, še najmanj cestno podjetje, ki je bilo, se razume, za tiste in v tistih časih »kapo di infrastrukture« ter alfa in omega vsega, kar je pripadalo tej branži. Ceste so takrat ekološko čistili s konjsko več vprego vpreženo v velik lesen plug. To je bilo enega veselja za nas otroke, čeprav so nas odganjali od pluga, verjetno so se bali, da bi nas plug pomendral ali potegnil podse. Vsak otrok ima angela, vsaj tako pravijo. Nikomur od nas, ki smo se takrat zastonjkarsko prevažali po zasneženih cestah, se ni nič zgodilo. Kljub temu, da so bili konjarji oziroma lastniki konjev v precejšnji meri podprti z vsem mogočim za dobro voljo in seveda za premagovanje naporov, ki pa mimogrede niso bili majhni. Bilo pa je veselo in lepo, še posebej, če se je odvijalo v času pusta. V tem primeru so vse komične prizore in dogodke pripisali njemu in ga seveda tudi ustrezno kaznovali.
Mama me je našemila, da še sam nisem vedel zakaj. Ko sem jo vprašal zakaj me maže s šminko po obrazu, je rekla, da je »fašenk«, pust, in da se takrat moramo vsi našemiti, si dati na glavo »larfo« (masko). Pravzaprav sem že skoraj ves tisti teden pred pustom gledal mojega brata Toneta in mamino mlajšo sestro teto Anko, kako si pripravljata opremo za »fašenka«, kot sta jo pomembno poimenovala. Zraven sta se držala zelo skrivnostno in videti je bilo, kot da se pripravljata za vzlet na luno, ne pa za neke čirule čarule, kot sem jih jaz videl z mojimi očmi. Še posebej je bila zanimiva in aktivna teta, saj ji je brat samo sledil, jo ubogal v vsem, kar mu je naročila in pokazala. Z iglo je preluknjala več kokošjih jajc, iz njih izpihala vsebino in jih pobarvala v raznih barvah. »To so pa lampijoni, ki jih ima klovn okrog vratu,« je teta svečano oznanila. Da bo teta klovn, sem vedel že kar nekaj časa, kaj pa klovn je, tega pa nisem vedel. Bolj ko sem vrtal vanjo, manj sem vedel. Pa bodi, sem si mislil in se nisem več ukvarjal z mislijo na njih. Mogoče ji je bil pisan na kožo, kaj pa jaz vem, takrat nisem razmišljal v tej smeri. Brat Tone je bil našemljen v viteza in povem vam, da mi je bil njegov lik bolj blizu, bolj sem ga sprejemal. Imel pa je nemalo težav, ko si je delal rapir (tako je imenoval meč) in potem ko ga je iskal, da si ga pripaše, kar je mama razumela krompir, ko je brata s silo, da mora na cesto med maškare, kar on ni hotel, bal se je gneče in maškar.
Pisana druščina vreščečih..tulečih maškar se je pomikala v smeri centra vasi, proti osnovni šoli Fram. Pravzaprav sam nisem vedel, koga in kaj naj gledam, zame so bili vsi enaki, vsi so me hoteli strašiti, v čemer so bili tudi več ali manj uspešni. Stal sem in nepremično zrl v prej nikoli videna čuda, še ust nisem uspel zapreti. Najbolj divji, če jih tako ljubkovalno imenujem, kurenti so bili tisti v kožuhih z zvonci okoli pasu, z rdečim jezikom, ki je visel iz rogate glave. Tako so ropotali in zvonili, zraven pa še spuščali nič kaj prijazne glasove, da sem mislil, da me bo konec od strahu, pa še s palico so drezali vame, kar je bil višek nesramnosti.
Od nekod je priletela mokra snežna kepa in me zadela naravnost v nos, da sem bil naenkrat ves krvav. Ni me toliko zabolelo, kolikor sem se prestrašil. Še bolj kot bolečina in strah me je navdajala groza. Da so »fašenki« divji, da niso naši, da so od drugod, kaj jaz vem od kod, so zraven še hudobni.
Da so mene, ki sem bil po videzu njihov, saj sem imel rdeč nos, pobarvan z mamino šminko, obmetavali s kepami, ki pa so moje, saj so jemali sneg iz moje bližine, tega jim dolgo nisem mogel odpustiti. Čeprav me je mama tolažila, da so se pustne maske samo igrale in da verjetno niso hotele, da mi na njih ostane boleč spomin.
Kasneje, ko je mama hotela, da je malo več miru v spalnici zvečer, je samo omenila, da se bliža pustni čas.