Marija

[photo]14233684[/photo]

Najverjetneje bi se zgodba končala, kjer se je začela, na ženskem oddelku bolnišnice, kjer smo ležale po operacijah in seveda, sem bila vesela izida operacije in nadvse dobre volje. Konec dober, vse dobro. Kaj dobro, odlično!

Pa sem kmalu poiskala stari "cimri", ki so ju prestavili v drugo sobo nekam na konec hodnika. Vsak dan sem smuknila k njima, kaj lepega povedala, kakšen vic prebrala, si izmislila horoskop zanju, čeprav je bilo smejanje po operacijo zelo boleča zadeva.
Ves čas se je na skrivaj smejala tudi bolnica pri oknu, nisem je poznala, bila je posebna, v svoji halji, svojih nogavičkah, pižami, copatkih s cofom. Nikoli ni rekla nič, ko sem "zabavala" svoji dve prijateljici in sem se še smejala namesto njiju, ko sta zavijali oči, ker se nista mogli smejati. Tu bi bilo lahko te zgodbe konec. Pa ni.

Kmalu sem , po prihodu domov, dobila modro pisemce iz Zasavja. (očitno ima rada modro barvo). Pisalo je:

" Rada bi bila vaša prijateljica.Se spomnite gospe pri oknu, v modri halji? Vedno sem komaj čakala vašega obiska v naši sobi.Poprosila sem Majdo (eno od bolnic) za vaš naslov. Upam, da se mi kaj oglasite. Živim namreč sama, mojih 76 let pa mi tudi ne daje veliko priložnosti za spoznavanje novih ljudi. Vas pozdravljam v pričakovanju odgovora. Marija "........ je pisalo pismu.
(hm, dobro zgleda za svoja leta, vsaka čast, lepo piše, odlična pisava). Kasneje sem izvedela, da zelo slabo vidi in da je pismo pisala v dveh delih, ker so se ji močno solzile oči.
Kaj me pa stane, če ji pišem?
Napisala sem prvo pismo, še isti dan je bilo, o domačih, o bolnišnici, zdravju, o moji službi....hitro sem zapolnila strani, bilo je nared, prvo pisemce za Marijo.

Potem je sledilo drugo, petnajsto, osemdeseto, dvestošesto..in še in še do skoraj 365 sem prišla.

Vmes sem jo nekajkrat obiskala, ji nesla velikega leva za rojstni dan (levinja je bila po horoskopu),spekla kekse zanjo in ji poslala, nabrala prve norice in ovite v mokro brisačo, sem v škatli poslala njej. Nabrala sem prvi regrat, ga očistila oprala pa dala v vrečko, v debelejšo kuverto in poslala Mariji.
Nabrala sem ji lapuhovih cvetk, naredila zanjo sok iz smrekovih vršičkov, poslala domače ocvirke (čeprav jih ne bi smela jesti,a so tko dobriiiii..... je rekla. Pa naj jih ima. Še klobaso sem dodala .

In VSAK dan (tudi v nedeljo, torej je v torek dobila ponedeljkovo pismo in še nedeljskega zraven), sem napisala pismo zanjo. Sama živi, vem, da ji veliko pomeni, četudi včasih nisem vedela o čem naj ji še pišem. Srečo so ji prinašala v hišo moja pisma , je rekla, in še to , da sem jaz njen sonček s temi pismi, da živi za to, da gre vsak dan v nabiralnik po svoje pismo.

Poštar ji je nekoč omenil:
" Vas Marija pa mora nekdo zares imeti rad!". Ni povedala, da ji piše ženska:)

Kot se je veselila ona, sem se jaz njene drobne sreče in rada sem bila njen sonček.Kako malo je treba, da koga osrečimo in rešimo samote!

Včasih sem jo poklicala, a je dolgo trajalo, da je prišla na telefon, ponavadi je poležavala doma..pa sem ostala pri pismih. Ona je poklicala le, če je bilo kaj posebnega. Pisala pa mi ni nikoli, ker je slabo videla in sva rekli, da bo pa povedala vse o sebi , ko jo bom spet obiskala.

Nekoč pa me je klicala v službo, dopoldan ....(kar ni bila navada). Ko so me poklicali k telefonu , samo na stacionarnega je klicala, če že je....., sem zaskrbljeno našla nadomestilo za svojo odstonost na delovnem mestu.... in stekla v pisarno k telefonu.
Že med potjo sem planirala, kako bom, ker bom najbrž morala k njej, morda se ji je kaj zgodilo. Ni več mlada, ne! Hm, nekako bom že, čeprav sem zaposlena popoldan z domačim delom, če se je kaj zgodilo moram k njej. Marija im prednost pred vsakim delom! Moja prijateljica je in jaz sem njen sonček na stara leta! Upam le, da ni kaj hudega.

Še zjutraj sem oddala pošilko zanjo, motovilec sem ji poslala in šopek mačic v škatli od čevljev.Moram vprašat, če je že prišel poštar.

"Prosim Marija?", sem se oglasila , vsa zasopla in močno zaskrbljena zanjo. Priletna je že, najbrž se je kaj hudega zgodilo. Kar stiskalo me je v grlu, solze so bile na robu oči. Skrbelo me je zanjo.

"Ja kod pa ti hodiš? Sem te pol ure čakala ! Sem že hotela odložiti veš, impulzi so dragi in zate jih ne mislim zapravljat!"

Ni mi bilo žal, vse kar sem naredila, sem sama želela in z veseljem naredila za njo. Vem, da sem ji lepšala dni samote, torej sem naredila nekaj dobrega za sočloveka. Ničear nisem obžalovala.

A pismo, ki sem ga poslala tisto jutro, je bilo moje zadnje pismo Mariji.





[b]

Res mi je všeč tvoje pisanje, enostavno, brez leporečenj, toplo, človeško, hvala za odlično pričanje o tem kako smo dragoceni, predvsem takrat, ko ne pričakujemo ne odziva, ne pohvale, a je nekomu zaradi naše ljubezni lepo v obdobju ko je sam in blizu odhoda na ono stran, čestitke.

Lepa zgodba Zdenka
Modro ravnanje, dobro delo, nekomu polepšati dneve, krajšati čas.
Ko nekaj napravimo napravimo za njega, vendar zadovoljimo svojo dušo.
Tudi če se prijateljstvo konča, ker se končati je moralo, je bilo dejanje iz srca in nam nikoli ni žal tega.
Moj

Svit Valovnik je napisal/a:

Res mi je všeč tvoje pisanje, enostavno, brez leporečenj, toplo, človeško, hvala za odlično pričanje o tem kako smo dragoceni, predvsem takrat, ko ne pričakujemo ne odziva, ne pohvale, a je nekomu zaradi naše ljubezni lepo v obdobju ko je sam in blizu odhoda na ono stran, čestitke.

Hvala tebi Svit za tvoj pogled "z druge strani", ki dodaja vrednost pisanju in sem ga nadve vesela.Pohvala godi, tudi meni, priznam.
Zgodba je resnična in če bi čas prestavili nazaj, bi se zgodba ponovila natanko tako, kot se je zgodila.
Upam le, da bi se srečneje končala.

Živa Mejak je napisal/a:

Lepa zgodba Zdenka
Modro ravnanje, dobro delo, nekomu polepšati dneve, krajšati čas.
Ko nekaj napravimo napravimo za njega, vendar zadovoljimo svojo dušo.
Tudi če se prijateljstvo konča, ker se končati je moralo, je bilo dejanje iz srca in nam nikoli ni žal tega.
Moj

Hvala za prijazen komentar Živa, popolnoma se strinjam s tvojim zapisom.
Srečni smo le, ko nekoga osrečimo.
Ko bi se le tega zavedali večkrat v življenju!