SONET, KI NI PRAVI SONET

Bi motilo damo, kateri pišem,
da svoje fantazije ji orišem?
Da z njo sedaj, ležal bi objet,
s prsti in svojo dlanjo,
na njeno kožo, spesnil bi sonet.

Začel na licu bi,
ne pisal kar, v vse smeri,
saj pravi sonet,
od zgoraj, navzdol,
je treba začet.

S prstom verze, pisal bi čudovite,
po koži nje, moje Afrodite,
med prsmi zaustavil, pero bi svoje
pogledal, če sonetu slediš,
v prelepe, oči bi tvoje.

Naprej na trebuh, bi zarisal verze nore,
z domišljijo, ki nihče, je ne premore,
napisal bi besedo, ki stokanje tiho,
iz tvojih ust privabi, v verze moje,
ko oči priprte tvoje, dotikajo se roke moje.

Naj pišem, naprej, telo ti ječi,
še par verzov, navzdol,
telo v nasladi divji, ti znori,
soneta najinega epilog zahteva,

Post Scriptum:
Se mi le zdi, ali čutim, da tvoje telo si me želi?