"NUŠKA"

Naslov sporočila: "NUŠKA" Ned 18 Jul 2010 - 22:51

I. del

Tiho je stopal po tisti prehojeni gozdni poti, brisal pot iz čela, sonce je močno sijalo, dan se je prevesil v drugo polovico, utrujen od dela je Mihael posegel po svoji malici.
Danes nisem še nič dal pod zob, je tiho premišljeval ko si je iz nahrbtnika jemal malico, >>kosilo in tudi večerja ti bo: Mu je v pozdrav velela Minka, starejša sestra, s katero je delil življenje in bivanje na njuni kmetiji>>.
Bil je zadnji od desetih nebogljenih štručk mame Rozalije in očeta Nikolaja.
Številna toda skromna družina, živeli so na robu vasi, daleč od vseh in vsega.
Nikolaj je bil skrben mož in oče, svoje otroke je naučil poštenja v življenju.
Vedno jim je dejal: "Dragi otroci, življenje je ena sama borba, vedite da vse borbe niso zlonamerne, ravno tako tudi življenje ni, sprejmite to kar vem nudi, jejte iz sklede priložnosti, dano vam bo vse kar potrebujete!"
Vedno je opozarjal: Eno vam polagam na srce, iskrenost in poštenje šteje, drugo je vse moč navade in odraz nas samih....
Ko sta mati in oče odšla iz tega sveta, so se otroci že zdavnaj porazgubili po svetu, ustvarili lasten dom, družino.
Doma sta tako ostala le Mihael in Minka; torej najstarejša in najmlajši, stala sta staršema ob strani do njunega odhoda v onostranstvo, do zadnjega sta bila zvesta svojima roditeljema. Oba sta to sprejemala kakor obveznost, dolžnost. Nikoli se nista o temu pogovarjala si izmenjala mnenja, vendar čutila sta enako;starši potrebujejo pomoč, jaz sem pripravljen njima to nuditi, se za to žrtvovati.
Saj se nista počutila kakor žrtev, to sta jemala le v zameno za vse tiste lepe trenutke katere sta jih bila deležna skozi življenje ob materi in očetu.
Vasica je bila mala, tudi deklet ni bilo veliko, le katera za vzorec.
Mihael si ni gnal k srcu pa tudi oziral se ni za njimi, ravno zato je bil kljub svojim letom še samski.
Danes je ob posedanju pri malici razmišljal: štejem jih že čez štirideset, počasi sem pričel pogrešat bližino ženskega sveta, tistega katerega ti pričara iskro v oko in srce poskoči ob pogledu na to nežno stvarjenje Boga. Počasi so se pričeli prebujati v njemu nepoznani občutki ali nepoznana čustva, ravno po vaški veselici, katera se je odvijala pred slabim mesecem.
V množici ljudi je zagledal njo, takoj mu je poskočilo srce >> lepa kakor roža si je dejal>>.
Ni ji poznal imena tudi vedel ne od kod je, le eno je štelo, ogrela je njegovo srce.
V mislih se je pričel poigravati z njo, prvič v življenju si je resnično poželel ženskega telesa, ni bil seznanjen s tovrstnimi občutki, čustva do nasprotnega spola so mu bila tuja, nepoznana...
Kljub bivanju v srečni družini, se čustva niso izkazovala kar tako, otroci so bili le redko deležni starševskega objema, poljuba.
Svojih čustev ni vedel izkazovat niti prepoznal jih ni. Toda sedaj je bilo drugače, njegov um je kar naprej hitel k njej. Pred dnevi je nehote prisostvoval pogovoru in ujel v uho, da brhko dekle katero je ogrelo njegovo srce, se imenuje Nuška.
In sedaj je Nuška prepletala njegovo fantazijo, v neprespanih nočeh je božal njen snežno beli obraz, s cvetovi vrtnic krasil njene dolge kodre, z rokami se dotikal mehkih ustnic, na koncu ji ukradel nežen in strasten poljub.
Jutranja svetloba je razblinila njegove sanje, prebudil o ga je sonce v novi dan.
Nuška se je usidrala globoko v njegovo srce. Kod se le nahaja se je sedaj spraševal, ni mu dala miru, vedno več si je želel ponovnega snidenja z njo.
Minka je opazila spremembo na Mihaelu, nekega večera ob čaju pred spanjem ga tiho vpraša: Dragi brat, kaj kali tvoj notranji mir, opazila sem, nisi več stari dobri brat: Zamišljenega, odtujenega, zaskrbljenega te vidim!
Nič od naštetega draga sestra, malo me daje utrujenost.
Veliko je dela v gozdu, sam sem cele dni kakor v ječi med tistimi drevesi.
>>Ljubim gozd, naravo, svoje delo << samota mi ne zadostuje, to ni za mene potrebujem družbo, pričel sem drugače gledati na svet okoli sebe>>
Kaj bi mi želel povedati Mihael, je začudeno vprašala Minka in radovedno zrla v brata v pričakovanju njegovega odgovora.
Srce ji je hitreje bilo, bojazen se je prikradla v njo; „Vendar ne misli pripeljati k hiši kako krilo, Bog ne daj!“
Minka je bila zelo dobra in skrbna gospodinja, ali tretja oseba v njenem življenju bi bila odveč, to je spoznala sedaj med pričakovanjem bratovega pojasnila.
In ravno tako je bilo slišati iz Mihaelovih ust:“ Draga sestra, če mi uspe si bom izbral najlepšo dekle daleč naokoli, ime ji je Nuška, ne poznava se še, ali meni je zelo všeč!“
Prej ko bo mogoče se odpravim v akcijo, nimam veliko časa, leta tečejo in meni se mudi, to pa iz preprostega razloga ker vem da je nekje deklica katera je ogrela moje srce in ne bom izpustil te priložnosti, ne bo mi ušla verjemi draga moja sestrica, ji je skoraj zapel Mihael.
Minko je prevzela žalost, ni želela pokazati svojih čustev, tega se ni počelo pri njih doma, >>pri Koromačevih že ne!>> ali tokrat je bilo močneje od nje same.
Butnilo je kakor iz lonca ko voda gre čez; Kaj za vraga si si pa ti dal v glavo, kaj pri tvojih letih, se boš ženil?
Hja in dekle bo prišlo k hiši: ve da je dobro postlano, denarja ne primanjkuje hrane tudi ne, kako si si to zamislil, je še v isti sapi izustila Minka, se dvignila s stola in jezno odvihrala iz izbe ter močno zaloputnila vhodna vrata še okna so se zatresla od sile.....
Tedaj se je Mihael zavedal vsega, to bo trd oreh si je potihoma priznal, zakaj je bila sestra naenkrat tako jezna in besna, neka tuja nepoznana iskra se je lesketala v njenih očeh, ni je prepoznal take, ni vedel zakaj tak odziv.
Kar nekaj dni je Minka kuhala mulo, nič kaj dosti ni imela komentarjev na Mihaelove govore, bežala je stran od njega, ni želela ponovnega snidenja z resnico, preveč jo je prizadelo.
Si ni želela priznati, vendar brata je želela le za sebe, mislila da bosta celo življenje, sama v svojem svetu v slogi in moči držala skupaj, toda bil ji je brat, ne otrok in niti ne življenjski sopotnik.
Vendar ona si je ustvarila svoja videnja, svet kateri ni temeljil na realnosti, ta je lebdel v zraku, oblaki so ga obdajali, iz teh oblakov se je utrgal dež, vsa premočena Minka je trpela.
Ni imela pravice, bila mu je kakor mati, ali on ima pravico si ustvariti svoje življenje, če si to srčno želi.
Po mučnih tednih tišine in odtujitve, se je Mihael odločil da spregovori prvi.
Poklical je sestro ter ji velel naj se mu pridruži pri obedu: Imel bi nekaj pomembnega za ti predat, zato te prosim da se mi pridružiš pri mizi, je tiho dodal.
Takoj pridem je dodala v odgovor Minka, le še solato dokončam in pridem, samo trenutek počakaj >> prosim!>>
Opazil je da ni več tako jezna kakor pred tedni, ko je njen glas dobesedno rezal v uho, sedaj je bila tako mila skoraj jokala je v odgovor.
Pristopila je k mizi se usedla, s pogledom zrla v tla ni se pustila uloviti očesnega stika.
Že cela dva tedna nisi prisedla zraven, je skoraj užaljeno izustil, kaj to pomeni mi lahko razložiš, s čim sem te tako razžalostil, razočaral ali karkoli že, povej, raje slišim nekaj grdega, nesramnega kakor molk, kateri pri nama traja že celo večnost.
Povej, kaj ti leži na srcu, kaj je tisto katero te tako navdaja da si se iz mirnega in ljubeznivega bitja sprevrgla v skoraj grdega račka, kaj je zbudilo v tebi to, povej Minka, je skoraj jokaje prosil Mihael.

>>se nadaljuje...

Naslov sporočila: Re: "NUŠKA" Ned 18 Jul 2010 - 22:57

II. del

Ti dobro veš da sva po smrti najinih staršev ostala sama, ti imaš mene in jaz tebe dragi brat, je izustila.
No in kaj si želela s tem povedati, je dodal!
Nič nisem želela, le bojim se za tebe za tvoje življenje, veš da sem ti kakor mati ali še več, upravičeno me skrbi in ne morem iz svoje kože je skoraj brez glasu končala pogovor.
Si pa smešna, je smeje odvrnil Mihael>> misliš da bom vedno mali otročiček za katerega si skrbela pred štiridesetimi leti, ko sem se potikal po gozdnih jasah, si popraskal bose noge in ranil kolena, ne sedaj sem že odrasel možakar, sedaj vem skrbeti za sebe, ne boj se , tudi nič hudega mi ne bo, verjemi>>.
Vstal je od mize se približal sestri jo prijel za roko in ji pogledal v oči: Draga sestra, ženo katero ti bom pripeljal v naš dom, bo najboljše bitje tegale sveta, zaupaj mi, videla boš>> je dodal v tolažbo, čisto tiho je zaslišal njeno ihtenje in vsule so se tako dolgo zadržane solze.
V ihti je hitela razlagat; Nisem želela nič slabega, le obvarovati sem te hotela!
Ljuba moja pred čim, če si želim ženske družbe in ljubezni, me nimaš pred ničemer za obvarovat, saj ne gre za vojno, tu je ljubezen posredi:>> razumi me, jo je nežno prosil Mihael!>>
In se ve Minka je razumela, še kako dobro se je zavedala nastale situacije, navsezadnje so jo Mihaelove besede pomirile.
Na, ji je pomolil robec: Obriši solze, naj bodo to solze sreče, tiste katera se je pričela odvijati v mojo smer.
Bilo je že pozno in Minka je zaželela bratu lahko noč, naj ti luna sveti in zvezde bleščijo vso noč, pa še stvarnik naj se postavi ob tvojo posteljo ter te spremlja v miren sen>> na jutrišnje snidenje, brat>> in mirne sanje ti želim.
Lahko noč Minka, je odzdravil!
Dnevi so potekali z neukrotljivo hitrostjo, Mihael je v svojih mislih že pripravil in zasnoval plan do Nuške.
Pa je le prispel veliki dan, si je potihoma žvižgal pesem, danes je dan ko se bova ponovno srečala, res je bilo tako, v Nuškini vasi so prirejali večdnevno veselico, tam so prihajali ljudje od bližnje in daljne okolice, Mihael se je že veselil dogodka, srce mu je že ob sami misli na njo, neukrotljivo bilo.
Bil je lep poletni dan, urejen in vesel je sedel na svoje koli in odhitel v vas, po poti si je veselo prepeval, bil je nadarjen s prelepim glasom, saj ob nedeljski sveti maši je vodil cerkveni pevski zbor, kor se je kar tresel pod njegovo taktirko zbranih pevcev.
Ne deleč od vasi se je vil glas harmonike: Hitro so pričeli s slavjem si misli Mihael, ni slutil da to slavje bo za njega grenka izkušnja.
Ni minilo par minut in se v daljavi zaslišijo še zvonovi, poznano mu je bilo to zvonenje, naznanjalo je poseben običaj>>Poroka, se slavi danes, torej dvojno slavje v vasi, so pa srečneži>>
Srečneži so resnično bili, toda ta sreča ni bila namenjena vsem, to je hitro ugotovil tudi sam.
Mala cerkvica pred vasjo, glas zvonom in glas harmonike je prebudilo Mihaelovo radovednost, pa da vidimo kdo si je danes nataknil zakonski jarem si je veselo žvižgal.
Naslonil je svojega konjička ob največje drevo v bližini cerkve in se odpravil v notranjost da si od blizu ogleda srečen par.
Tiho odpre vhodna vrata, na levi strani se je s sveto vodo prekrižal v pozdrav najsvetejšemu.
Korak mu je zastal ob pogledu proti oltarju, pred njim je stala nevesta v lepi dolgi obleki, v trenutku jo je prepoznal "njo Nuško".
Srce mu je pričelo hitreje biti, v prsih je začutil slabost, v grlu cmok v očeh močno pekočo bolečino.
Ni zdržal več, v trenutku se mu je sesulo vse>> vse sanje minulih dni, tednov je stalo tam, pred tistim oltarjem, v tujem objemu>>
Pozabil je na svoje kolo, ubral je prvo gozdno potko katera se mu je ponudila kakor rama jokajočemu.
Korak je bil hiter noge težke je komaj vlekel za seboj, ni vedel kod ga pelje tista gozdna steza, samo da grem daleč stran od tega od vseh.
Hočem stran si je ponavljal medtem ni videl nič pred seboj, vid mu je bil zamegljen, oči polne solz katere so kar vrele na plano.
Joj Nuška si je ponavljal, kaj si mi naredila?
Kaj bom sedaj brez tebe, sam, izgubil sem še zadnje upanje, prepozno sem te spoznal, bila si že oddana.
Tam na tisti gozdni jasi v bližini grmovja se je zgrudil na tla v solzah in obupu.
Sonce je že pripekalo ter ga predramilo iz globokega spanca; kje pa sem, se je začudeno obračal naokoli, ni prepoznal kraja tudi spominjal se ni zakaj se tam nahaja.
Hitro se je dvignil spomin se mu je v trenutku povrnil, spomnil se je prejšnjega dne, dogodka kateri ga je zlomil, mu zadal veliko rano in žalost, toda sedaj se je moral odpraviti proti domu, Minka bo bila v skrbeh si je mislil, ne smem je pustiti v negotovosti.
Po cesti si je poiskal še kolo in hitro odhitel domov k Minki, ta ga je pričakala na pragu pred hišo, vsa polna strahu, tiste noči ni zatisnila očesa.
Dnevi, tedni in meseci so minili kar tako, nič omembe vrednega se ni dogajalo, Mihael se je vživel v vlogo poraženca, v srcu se je ljubezen do Nuške še poglabljala in večala, upanje je zamrlo: Bila je oddana in sedaj ne samo pred ljudmi, tudi pred Bogom, to je bilo za Mihaela sveto, tega se ne dotika.
Lepo se to sliši si je mislil, toda moje srce ne igra na enake strune, za mene bo ostala vedno največje kar je lahko, ljubezen mojega življenja, najlepši cvet katerega nisem nikoli utrgal, njen vonj me obdaja dan in noč.
Postavil ji je ljubezenski oltar v svojem srcu, tam jo je častil ob večerih, ko je utrujen legel k počitku, tam sta se neskončno ljubila, njegova je bila vse noči do jutra, toda to samo v snu....
Minilo je leto ali dve, ko jo je nepričakovano srečal na sejmu živine v bližnjem mestu, bila je v družbi prijateljic. Bližnjega srečanja mu ni uspelo preprečiti, moral se je soočati z njenimi očmi, z njo in svojim srcem.
Ena izmed Nuškinih prijateljic je bila tudi Mihaelova sestrična, edina hčerka mamine sestre Bernarde, katere ni videl že lep čas, ravno tisti dan je splet okolišč nanesel da sta se srečala po dolgem času in to v družbi nje, katere si ni želel več srečati pod nobenim pogojem.
Rana se je ponovno odprla, pričela je krvaveti, še dobro da se ne vidi v notranjost, si je mislil.
Brez večjega zanimanja je odzdravil vesli druščini deklet,
po najkrajšem možnem postopku se je želel izmuzniti iz druščine in odhiteti dalje, toda sestrična ni dovolila.
Prebrisano mu je dejala: Mihael tu nas je kar nekaj deklet katere bi zaplesale s teboj, le ena je že oddana, toda danes je sama brez družbe; ter se posmehljivo laskala Mihaelu, kaj še strmiš v muzikante, tukaj imaš na voljo izberi in zavrti se z nami.
Danes ne izbirajo dame, zato kar korajžno lahko izbereš, ga je sunila s komolcem.
Mihaelu je postalo nerodno, ni se pustil prositi, oboževal je ples, zato je nastavil roko prvi v vrsti lepih deklet in jo povabil s seboj na plesišče.
Deklice so se veselo vrtele v Mihaelovem objemu, le nje Nuške ni povabil, menil je: oddanih žena' se ne vabi na plesišče, to ni primerno, zato se je tega tudi držal.
Nuška je bila razočarana, potiho je upala na povabilo, ker Marjana nebi bila Marjana je hitro izkoristila priložnost in porekla Mihaelu;
Veš dragi moj, „tukaj v naši družbi je tudi Nuška, je oddana vendar lahko tudi njo mirne duše malo zavrtiš“, nič ji ni, le čvrsto jo primi da je ne izgubiš med vrtenjem!
In tako sta zaplesala v noro noč, vrtela ju je neka posebna sila, sila privlačnosti, prepustila se mu je, kar žarela je v njegovih rokah, čutil je njeno zadrego ali obenem tudi toplino njenega telesa, pod nežnimi rokami je začutil drget nežnega telesa, dekleta katerega je ljubil toda izustil ni niti besede. Tiho sta plesala dolgo v norem ritmu glasbe.
Si morda utrujena: jo je vprašal Mihael, saj je moral kako oddat prikriti je hotel svojo nemoč in jezo da ni njegova, da se je ne sme dotakniti>> pa še ljubosumje ga je pričelo žreti, kaj vse počne mož z tako nežno dušo, kako lepo je spokojno počivati v njeni bližini. Vse to se je motalo v njegovem norem umu.
To je zadnji ples, žal mi je toda moram domov je v opravičilo dodala Nuška. Saj ni pozno, je tiho in razočarano dodal Mihael. Vem da ni pozno toda imam kar lep kos poti, prijateljice mi bodo ušle je še dodala v opravičilo. Kakor veš je še zadnje izustil in ob koncu glasbe jo izpustil iz svojega objema, težko mu je bilo vendar ni bila njegova, ni smel misliti na njo.
Bodi kar se da lepo in se še kdaj srečava ji je v pozdrav zaželel Mihael ter se odpravil iz plesišča.
Ni gledal za njo ko je odšla, preveč mu je bilo hudo, tesnoba v prsnem košu se je stopnjevala, srce je divje razbijalo, misli so hitele z neukrotljivo hitrostjo>> Kako da jo premamim, kakšen tehten razlog da dobim jo dohitim in pospremim domov, vse to se je v enem samem trenutku spraševal Mihael.
Kakor da ga strela švignila, se je zagnal za njo odločen jo pospremim domov, naj se zgodi karkoli hoče. Prelomil bom vse dogme, pravila, nauke, reke, obljube, vse samo da sem ob njej da zavoham ponovno vonj njene kože, da slišim njen nežen glas, naj me v ušesu nežno boža kakor balzam za dušo, naj se srce napoji njene bližine, naj, naj naj, še tisočkrat naj ne konča ta noč si je ponavljal. Pognal se je v tek, hitel je po tisti gozdni poti, poznal je pot do njenega doma. Hitro si je ponavljal, pohiti Mihael>> moraš jo dohitet, ne sem ti uiti, ne danes ne, sedaj grem na vse ali na nič>>.
Ves upehan se je ustavil v neposredni bližini vasi, v temni noči je zagledal drobno senco, vitka silueta je spominjal na njo, prepoznal je tiste obline saj so se še vedno pozibavale v njegovem objemu, kljub temu da sta končala ples. Ko je bil le par korakov od nje je nežno izustil“ Nuška, takrat se je obrnila in dodala: ustrašil si me“
Kaj pa je narobe, da si pritekel za menoj, ga je začudeno vprašala?
Kaj prijateljice so se ujezile ker se sama odšla, pa so poslale tebe v izvidnico, da se mi kaj ne pripeti! Ter se nežno nasmejala, brez bojazni, nič mi ni, sem živa in zdrava prispela domov v varno okrilje domačije.
Hvala za skrb in lahko noč ti želim, je dodala Nuška in odločno odkorakala naprej. Tedaj se je Mihael zavedal vsega, svet okoli njega ni počival, temveč se je vrtel z veliko hitrostjo“ Daj fant si je porekel, stopi še korak naprej reci nekaj“ mar ne vidiš da ti bo ušla!“
>>Nuška, se je le odvozlal cmok v grlu, a lahko se še malo pomeniva?>>
O čemu bi se menila ob takile uri, ga je z začudenim glasom in nasmeškom na ustnicah vprašala Nuška!

>>se nadaljuje....

Naslov sporočila: Re: "NUŠKA" Ned 18 Jul 2010 - 23:00

III.del

Ja no hotel sem samo vedeti kako ti gre, če si srečna in kako zakon?
Bil je kakor hladen tuš za njo, tudi Mihael je to opazil, kljub temi in luninemu siju >>zadel je v polno, ni mu hotela pokazati presenečenja in mirno dodala:Dobro sem Mihael, hvala na zanimanju, le mož je veliko zdoma, zato se moram včasih v družbo podati, mi ni do samotarskega življenja! >> No ja saj bo, je še dodala, le toliko da razbije smrtno tišino, katera je nastala ob besedi>>mož>> To ga je predramilo iz sanjarjenja. „Mož“ mu je odmevalo v ušesu, res se moram še s tem spopadati, kdo je to, on, človek kateri mi ne pusti do ljubljene, mi krade ljubezen, >>njo>> njeno lepoto, z njo deli dolge noči, tu pa tam ob njej živi! Sam moram stopati po tej zaprašeni življenjski poti, toliko lepih sanj sem skoval v oblake, nič od mojih želja vse je samo plod domišljije, saj sem ja že odrasel moški, sanjarjenje in domišljija to gre v kup z mladostjo.
Gledal jo je kako nemo stoji le korak od njega, kaj se ji odvija v glavi se je spraševal?
Nuška jo je nežno poklical in stopil korak naprej proti njej, sedaj sta bila le dih stran eden od drugega; Ja je dejala tiho in nežno>> povej Mihael, kaj te teži?>>
V glavi mu je razbijalo, ni se prepoznal noro si je želel le nečesa, nje tako nežno se je vil vonj njene kože, v trenutku je stegnil svojo dlan prijel za njeno bradico in ji dvignil obraz proti sebi.
Zakaj si povesila pogled, je vprašal; nisem povesila pogleda le igrala sem se z nogami in nekaj malega ustvarjala na prašni cesti.
Bilo je preveč mikavno, ne zdržim več si je rekel in se nežno naslonil na tiste živordeče mesnate ustnice.
Vrnila mu je strasten poljub, se ovila z obema rokama okoli njegovega čvrstega telesa in tako splavala tja daleč nad oblake.
Preplavljala ju je moč čustev, strasti in poželenja; Moja, moja, moja ji je nežno šepetal v uho.
Da tvoja za vedno Mihael, ob tej izjavi se mu je utrgalo>> prijel jo je v naročje in jo odnesel na bližnjo jaso>>.
Nežno kakor s porcelanom je ravnal s to prelepo rožo ljubezni, odložil ljubljeno na mehko komaj pokošeno livado, vonj trave se je vil nad njima in ju ponesel v svet naslade. Ob luninem soju sta se združila v eno, prepletala niti ljubezni in poželenja, urila čustva in potovala v svet sanj>> to je bil le njun svet, za katerega je vedel le stvarnik in botra luna, katera jima je bila naklonjena. Vodila in čuvala je njuno ljubezensko gnezdece vso dolgo noč.
Spletla sta prelepi venček čustev, zavedala sta se pomena ljubezni, le senca dvoma je kalila tisti delček sreče do popolnosti. Po dolgi ljubezni sta v tišini objema poslušala čar noči, njeno tiho govorjenje je pomenilo veliko, le Mihael je bil prvi kateri je pričel pogovor.
Nuška: ljubim te bolj kot vse na temu svetu, to dobro veš, dajva uskladit najino ljubezen in tvoj kakor sem razumel neuspeli zakon>> Vem, tudi ti me ljubiš, to si dokazala, ne moreš trditi nasprotno!>>
Prepustila si se kakor še nikoli nobena se mi ni, tudi če z ženskami nisem imel veliko izkušenj. Začutil sem tvojo dušo, pogledal sem ti v globino srca, vem tam je le prostor za mene>> Res je tako Mihael>> ti si prvi za katerega lahko mirne duše trdim: to je tisto katero me izpopolnjuje, me osrečuje ob kateremu sem spoznala pravi pomen besede ženska, ti si me ponesel ne le v svet sanj tudi v svet ljubezni, vendar sem na razpotju, ne vem katera mi je pravilna izbira. Nuška je še dodal, izbira je lahko le ena>> Najina ljubezen>>.
Noč se je prevesila v nov dan, jasa ni nudila več tistega zatočišča ker se je luna potegnila iz svoje zaščitniške vloge, sonce je bilo v njunem primeru izdajalec sanj.
„Domov moram Mihael“ mu je nežno zašepetala v uho; ljubim te ljubi, vedi nič in nihče ne bo pretrgal te najine niti ljubezni!
Res sta spletla dolgo in čvrst ljubezensko nit, korenine bodo segale do davnine, le tega se v danem trenutku nista zavedala, ljubila sta preveč naivno in strastno, za tovrstna dognanja.
Brez pogleda nazaj je zbežala domov>> v tisti kruti svet, za katerega je vedela le sama>> sedaj je svojo skrivnost le delno podelila tudi z Mihaelom ali to je bila le drobtinica te grenke pogače.
Njune poti se niso več srečale, Mihael je žalostno nadaljeval svoje že izmučeno življenje, sanje so mu zbežale za tiste domače zidove kjer ni imel dostopa, Nuška pa se enostavno izmikala javnosti ravno iz preprostega razloga: ni hotela se srečati.
Vedela je, ponovno snidenje bi njima prineslo le dodatne nevšečnosti>>Vasica je mala, tudi stene imajo ušesa in naposled bi si zagrenila življenje, ob že tako grenkem>>.
Mesec je prišel naokoli in nekega septembrskega jutra jo nežno zbudi sončni žarek kateri je pokukal skozi okno, pobožal po redeči lički, kakor da jo poziva na dvoboj.
V trenutku ko je stopila s postelje se ji je zavrtelo in se nezavestna zgrudila na tla.
Tako brez življenja jo je dobila mama, po čudnem naključju je prispela na obisk.
„Jojžeš meni je zavriskala mati“: Nuška kaj pa ti je, se je prijela za glavo in odhitela po pomoč.
Hitro, malo hladne vode je dodala sosedi, krpo in dajmo jo na posteljo. Odvijalo se je vse tako hitro, saj niti časa za razmišljanje ni bilo. Sosed je stekel po zdravnika, vse se je odvijalo s supersonično hitrostjo.
Ko je odprla svoje lepe modre oči, se ji je svet okoli nje vrtel, slišala je preplet tisočerih glasov, odmevali so v njenih ušesih, nepoznani obrazi so se razgrinjali nad posteljo.
>>Kje sem, kaj se dogaja je tiho vprašala?>>
Nič ni narobe deklica; je dodal zdravnik, lahko si vesela imam lepo novico za tebe: >>Pričakuješ otročička, ljuba moja!>>
Bila je vesela in šokirana ob enem, nihče ni opazil da je prebledela. Tisočera vprašanja so se ji pričela odvijati v glavi:“Kaj bo sedaj z menoj, se je tiho spraševala, kaj poreče mož?“
Nemiri so ji napolnjevali vsakdan, mož je po dolgem potovanju naposled le priplul domov z nejevoljo in ogorčenjem je sprejel veselo novico, ni mu dišala; Daje mi po smodniku se je sarkastično odzval na njeno pripoved.
Kaj si pa mislila, draga moja; Ali misliš da se bom spremenil, odnos do tebe bo drugačen>>motiš se in to krepko>> je še dodal, zaloputnil vhodna vrata in odšel v temno noč.
Napetost med njima se je stopnjevala iz meseca v mesec, postal je neznosen, ujezljiv.
K plazu psovk in krutih besed, se je pridružila tudi težka moževa roka. Veliko noči je neprespane prejokala>> Klicala Boga naj jo reši muk>>
Nekaj jo je gnalo naprej, duša katero je nosila pod srcem in si jo je goreče želela ter njena prepovedana ljubezen do Mihaela. Ves ta čas katerega je preživela brez njega je spoznala kako neizmerno ga ljubi, da ga bo ljubila tudi če se nikoli več ne srečata. Edina tolažba ji je bil tale otročiček katerega je nosila v znak ljubezni do njega.
Kolikokrat se je prikradel v njene sanje, jo nežno božal in ji izražal svojo ljubezen.
Iztekali so se zadnji dnevi njene nosečnosti, tisti dan ji je naznanil mož da odpotuje in ji dal na znanje: Grem, da ne vidim tebe in pankrta katerega mi boš rodila na svet!“ Na predvečer odhoda se ga je tako močno usekal in ob prihodu domov jo v snu zvlekel iz postelje, slekel vsa oblačila od nje ter si jo po dolgem času polastil.
>>Evo sedaj imaš, še zadnjič sem te odtrgal, tako da si boš zapomnila!>>
Brez moje vednosti se tovrstnih stvari ne počenja: „ti prišlek neumni je še dodal in jo odrinil na posteljo“.
Nemočna se je zgrudila na tla in tam ležala dolgo v noč, prebudila jo je krčevita bolečina v spodnjemu predelu križnice.
Kaj se mi dogaja, se je ustrašila ob tako močni bolečini katera ji je jemala sapo>> Pa vendar ni prišla ura, se je nežno pobožala po trebuhu; ali prihajaš na svet?>> je ljubeznivo vprašala malo bitjece, katero je nosila pod srcem že deset luninih men.
Poskušala je vstati ali noge je niso ubogale: Počakala bom še malo:“ Že vem kaj napraviti, odšla bom do njega, do Mihaela!“
Otrok je tudi njegov, vso pravico ima izvedeti za to, tam pri njemu naj pride na svet, naj oče vidi svojega otroka. Počasi se je postavila na noge odhitela v temno noč, korak je bil težak noge neubogljive bolečina je občasno naznanjala, nekaj se odvija>> Prihod na svet novega zemljana, njenega ljubega otroka.>>
Malo pred Koromačevo domačijo jo je preplavil nov val bolečine tako rezko kakor da bi zarezalo z nožem v spodnji predel medenice>>v trenutku jo obdal hladen pot>> skoraj kleče se je privlekla do vhodnih vrat, tam obtičala. Po nekaj minutnem premoru in prenehanju bolečine je dobila toliko moči in potrkala na vhodna vrata.
Nekdo je na zgornjem nadstropju odprl luč, se približal oknu in potiho vprašal; „Kdo je“?
>>Jaz, Nuška je tiho izustila>> in se zgrudila na tla.
Minka je odhitela po brata, ga prebudila in mu dejala; „Hitro Mihael, zbudi se!“
Kaj se dogaja, reci sestra: >>Pohiti pred vrati je>> Kdo pa povej, kdo je pred vrati?
Minka ni slišala bratovih besed, odhitela je v spodnje nadstropje in odpirat vhodna vrata. Osupla je ob pogledu ležečega ženskega trupla v mlaki krvi in nezavestno.
Zagrabila jo je panika, pričela je kričati: Mihael pohiti že, kaj še spiš, pojdi v vas po zdravnika, pokliči sosedo na pomoč, še prej odnesiva jo na posteljo.
Mihaelu je močno butnila kri v glavo, srce je hitreje pričelo biti: Kaj se dogaja, kaj dela tukaj pa še visoko noseča, a se pripravlja na porod; „Kaj meniš Minka kaj je to?“
O ti moška naivnost, napravi kar sem ti rekla, vse ostalo ni pomembno>> A še nisi na kolesu in s doktorjem tukaj?“
Ni vedel kdaj je prispel do zdravnika, kdaj sta prišla nazaj, le tega trenutka se je zavedal, ko je nemo strmel v ljubljeno pred seboj.
Ženske so se vile okoli nje doktor je dajal napotke, oh hvala Bogu da je odprla oči, se je veselila Minka.
>>Nič hudega ni ljuba moja, vse se bo dobro izšlo, počivaj nabiraj moči, rabila jih boš!>>
Ko so se vsi oddaljili od porodničeve postelje je stopil bliže on, se ljubeznivo zazrl v tiste modre oči in jo nežno poljubil na čelo:“Ljubezen, tako sem te vesel, ljubim te, najraje bi kar zakričal!“
Pridi bliže mu je velela, nekaj bi ti rada priznala: „Otrok kateri prihaja na svet je najin, sad najine prve in edine noči, cvet ljubezni, karkoli se zgodi meni, čuvaj ga, imej ga rad, spoštuj ga v mojem imenu in v imenu najine ljubezni!“
>>Obljubi mi Mihael?>> Nič ne skrbi ljubica, vse se bo dobro izteklo, sedaj počivaj ne naprezat glasu, pusti moči za porod.
Nežno se mu je nasmejala in povesila pogled, čutila da ni kakor je napovedal Mihael, globoko v sebi je slišala glas angela, videla njegovo roko kako jo spremlja v onostranstvo. Nežna solza je zalila oko in se spustila po licu, Mihael se je sklonil nad njo in s poljubom ji osušil belo lice, ji zašepetal na uho >>Ljubim te>> in se podal iz sobe.
Porod je bil težaven, zdravnikovo znanje ni zadostovalo, porodnica je ostala brez moči, tako je preživel le otročiček, Nuška je v zadnjem atomu svoje moči izgubila zavest iz katere se ni več prebudila.
Višja sila je dodal zdravnik, ter potrepljal Mihaela po ramenu: „Žal mi je, ni preživela!“
V njen spomin je posadil velik nasad vrtnic, gojil jih kakor bi gojil njuno ljubezen, Mala Anka mu je pomagala.
Dekle je vedelo da so rože v spomin na njeno pokojno mamico.
Veš oče: „Danes sem videla mamico, pomahala mi je v pozdrav in poslala poljubčka!“
Mihael jo je dvignil v naročje, jo kušnil na ličko in dodal >> Lepo otrok moj, nabereva šopek živordečih in jih odneseva na mamin grob, si za?>>
Daaaaa, je zavriskala deklica, podala očetu roko in odkorakala v nasad rož, po najlepši šop >>Za njuno ljubljeno Nuško>>

>>KONEC>>

Naslov sporočila: Re: "NUŠKA" Tor 20 Jul 2010 - 22:29

Jao, jaz sem pa mislila, da si moj življenjepis napisala ... "NUŠKA" 53341

je pa srečni konec, upam, da tud pri meni "NUŠKA" 792331

Pozdravček zate Živa

Naslov sporočila: Re: "NUŠKA" Sre 21 Jul 2010 - 13:21

Nuška Golobič je napisal/a:: Jao, jaz sem pa mislila, da si moj življenjepis napisala ... je pa srečni konec, upam, da tud pri meni

Pozdravček zate Živa

Hvala za pozdrave "NUŠKA" 727550

Življenjepis "NUŠKA" 955533

mal že deluje intuicija in telepatija pri meni, ali do določene mere, toliko še ne, da bi kar tvojega napisala, še svojega nebi vedela "NUŠKA" 823753

preveč komplicirano "NUŠKA" 295752

Nuška