hehe se opravičujem.
no v resnici ni nič posebnega, mogoče za vas preveč najstniško obarvan ...
*************************
Kathleen
Naslonim glavo na mehko blazino v svoji beli, udobni postelji. Moje ustnice so razpotegnjene v pristen nasmeh. Za trenutek pomislim, kakšne sposobnosti imajo naše obrazne mišice, da nam ustnice privzdignejo vse do ušes. Na glas se zasmejem. Ne vem prav dobro, ali sem le tako srečna ali se smejim golim človeškim fiziološkim sposobnostim..
Vse se je spremenilo, ko se je on preselil v mesto. Moje življenje se je postavilo na glavo. Že prej sem bila zalubljena, ampak ta tipček je prekašal oba moja bivša in prav vse ostale na svetu.
Njegove oči, temne a hkrati svetleče, ta čokoladna polt, kot oglje črni lasje, popolna postava, beli zobje... Fizično je bil preprosto popoln. Prav zato sem se ga izogibala. Izkušnje so mi narekovale tako. Neskončno čeden fant? Obrni se punca in hitro stran! Verjetno je ženskar ali pa te bo tako in drugače prizadel.
Zakaj torej se sploh smehljam? Nikoli ne bo moj, kajne? Čeprav sem mu všeč in ... ne, bom spet tvegala!
»Kate!« se zadere mama s pritličja in me predrami iz zasanjanosti. Zavem se, da mi je nasmeh zamrl in naveličano zavijem s svojimi temnozelenimi očmi.
»Kaj je?!« zakličem nazaj, preveč lena, da bi premaknila en sam ud. Odbojka s prijatelji me je povsem izmučila. Še posebaj trebušne mišice, pa ne zaradi igre, ampak zaradi smeha. Pripravim se na pridigo, a s presenečenjem ugotovim, da za spremembo nisem naredila prav nič narobe.
»Službo si dobila!« se zadere in s takim sunkom odpre vrata, da skoraj z njimi vred prileti v steno.Vame se zazre skoraj popolna kopija mene. Dolgi svetli lasje, za razliko od mojih čisto ravni, globoke temnozelene oči, preprost nosek, polna spodnja in srčkasto oblikovana zgornja ustnica ter zaobljena, rahlo pordela lička.
Iz postelje me izstreli kot iz topa. »Kaj?!«
Za počitniško delo sem zaprosila kak teden nazaj, ko se je končala šola. Konec tretjega letnika srednje šole oznanja pot k osamosvojitvi, ne? Zaprosila sem za službo, ki so jo hotele prav vse punce iz naše gimnazije. Urna postavka šest evrov, le deljenje pijače v luksuznem hotelu s petimi zvezdicami, pod vročim poletnim soncem... Le kdo si tega ne bi želel?
»Nisem hotela odpreti,« zamomlja mama, ko jezno uprem pogled v raztrgano kuverto v njeni roki. Zopet zavijem z očmi in vzamem pismo iz njenih iztegnjenih rok. Pogled hitro in urno drsi prek lista in z vsako besedo je moj nasmeh širši.
»Kul!« se zasmejem, mama pa me objame. »Začneš že jutri zjutraj,« oznani, kot da ne bi prebrala SVOJEGA pisma. Ampak preprosto sem presrečna, da bi se pregovarjala z njo.
»Z očetom greva kolesarit,« še oznani in izgine navzdol po zavitih stopnicah.
V kratkih hlačah mi v ritmih rock glasbe zavibrira mobitel. Hitro pogledalam na enkran in moje srce naredi salto. Leo.
Zakaj me kliče? Vsi ti najini sprehodi, njegovo prznanje, da sem mu všeč, to spogledovanje in objemi,.. Vsega je preveč. Pri svojih poznih sedemnajstih letih sem bila že dvakrat preveč prizadeta, da bi se sploh še lahko posvečala fantom. Še posebno ne nebeško lepemu mulatu.
Brez razmišljanja zajamem sapo.. »Prosim?«
»Živjo, Katy. Kako si?« me vpraša v svoji polomljeni angleščini. S tem srčkanim naglasom, ki me je obnorel s prvo črko, s svojim prvim tonom.
»Hey, Leo!« odvrnem zmedeno in kolikor se da sproščeno. Še vedno mi v glavi odzvanja ton njegovega žametnega glasu ob izgovorjavi mojega imena. »V redu sem, zakaj?«
Vem, da zvenim nekoliko nesramno, ampak že tako je prepozno! Teh 5 mesecev odkar je v naših krajih ... Ne bi se smela zaljubiti vanj.
»Pred šolo so našli tvojo denarnico.« oznani in kar vidim lahko njegov nasmeh, ki ga razberem iz njegovega načina izdihane sape.
*******************
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
