... ZA VEDNO TVOJA

na hitro besede radosti
izrekla sva, se ozrla okoli
po sledeh na stezi o ljudeh,
potem odšla si..sem po svojih poteh.

na hitro besede radosti
izrekla sva, se ozrla okoli
po sledeh na stezi o ljudeh,
potem odšla si..sem po svojih poteh.

Razmakni bele rjuhe
in ne le tiho opazuj,
bodi tempelj strastne želje,
prosim te, gibaj, ne obmiruj;

Razmakni bele rjuhe
in ne le tiho opazuj,
bodi tempelj strastne želje,
prosim te, gibaj, ne obmiruj;

Če že moraš, odidi,

pojdi v svet daljni,

kjer je obilo sonca

in je žalost neznanka;

vendar vedi, ocean ni Savinja,

vsaka dolina ni Logarska,

hribi tam niso Alpe

Kamniške,

tam drugače žari

Severnica…luč doma;

saj res, pohiti,

če že moraš oditi,

ne rani mi duše

kakor oklevajoče slasti noči;

jezik gibanja pozabi.

V sebi pokoplji čas

in vse pridevnike kot

neizbežno in potrebno.

Pohiti, če res moraš oditi,

toda spokojna, kot val oceana

močna,

in odločna kot Savinja pomladna.

Nikamor ne grem
tu moje so korenine...
Tu sem, del te domovine...

Na plodnih tleh seme je vzklilo,
sreče ponudilo nam obilo...
A premalo cenila sva ljubezen to,
prepuščala naključjem, jo hranila z lakoto.

A predano čakala bom,
ko olajšano odvrgel boš vsak dvom,
takrat srečna se ti predam,
takrat vedela bom,
da potrpežljivost ni bila zaman!